Država se na spoznanja o krasu odziva prepočasi
“Znanja o krasu imamo dovolj. Zdaj bi ga radi dali v čim širšo uporabo,” je na predstavitvi dveh knjig o značilnostih, ogroženosti in varovanju krasa dejal prvi mož Inštituta za raziskovanje krasa dr. Tadej Slabe. Država pa njihova spoznanja le počasi uzakonja, ocenjujejo raziskovalci krasa.
POSTOJNA > Na Inštitutu za raziskovanje krasa (IZRK), ki deluje v okviru Znanstveno raziskovalnega centra Sazu (ZRC SAZU) v nekdanji postojnski spodnji graščini na glavnem trgu, so včeraj krasoslovci govorili o posebnostih kraškega sveta, ki zahteva izjemno skrb.
Krasoslovci so v bližini sežanskega odlagališča odpadkov izpustili označene tekoče vzorce uranina. Po 12 dneh so vzorec opazili na izviru Timave v Italiji, glavnina pa je prispela šele 23. dan. Za zdaj le domnevajo, da bi lahko v izjemnih razmerah ponikalnica iz bližine odlagališča prišla celo do črpališča brestoviškega vodovoda, ki s pitno vodo napaja Kras in delno tudi Istro.
Dr. Metka Petrič je povedala, da kraško vodo pije četrtina Zemljanov in kar polovica Slovencev. Po drugi strani pa evropska zakonodaja, s katero je usklajena slovenska okoljska zakonodaja, kraškega sveta ne opredeljuje posebej. To je po besedah Petričeve vzrok za težave z onesnaženjem pitne vode v zadnjih letih. Država sicer prilagaja zakonodajo, a gre vse zelo počasi, ocenjuje Petričeva. Onesnaženost s kraškega površja hitro izgine pod zemljo, kjer pa ostane tudi desetletja. To posebej velja za nafto in druge v vodi netopne snovi. Zato Petričeva napoveduje, da bo treba na kraškem svetu zapreti vsa odlagališča odpadkov. Teh je bilo lani aktivnih pet: Sežana, Jelšane, Stara vas pri Postojni, Ostri vrh in Mozelj.
Več o tem prinašata novi knjigi založbe ZRC SAZU, ki sta izšli včeraj. Uredili so ju dr. Metka Petrič, dr. Martin Knez in dr. Tadej Slabe. Prva govori o vodi, druga pa o gradnji, turizmu, ekologiji in varovanju.
Martin Knez je predstavil raziskovanje v času gradnje avtocestnega križa. Na Dolenjskem so našli obširne tako imenovane kamnite gozdove, ki so sicer značilni za kitajski kras. Gre za kamnite čokate koničaste stebre, ki so visoki tudi do deset metrov, sicer pa zasuti z naplavljeno zemljo. Odkrili so celo vrsto novih jam, veliko pa je bilo tudi uničenih ali zasutih. Hkrati so krasoslovci ugotovili, kako avtocesta onesnažuje kras, kar terja večjo previdnost pri gradnji cest.
Dr. Nataša Ravbar je dejala, da je zasipanje vrtač in trebljenje kamenja na krasu tradicionalno, saj so tako pridobivali kmetijska zemljišča. A po drugi strani v zadnjih letih opaža, da je razvoj veliko hitrejši: “Industrija, nekontrolirana poselitev, širjenje infrastrukture in intenzivno kmetijstvo močno preoblikujejo kraško pokrajino. Degradacija krasa je postala neobvladljiva zaradi tehnološkega razvoja in nove mehanizacije”. Ob tem omenja okolico Divače, Kozine in vojaško vadišče Poček. Rešitev vidi le v “izdelavi celostne strategije varstva krasa”.
TINO MAMIĆ
