Dvesto let slovenščine v šoli
V Šolskem centru Postojna so obeležili 200-letnico organiziranega šolstva. S tem namenom je v njihovo knjižnico prispela razstava o šolstvu v Ilirskih provincah, ki je nastala pod avtorstvom Staneta Okoliška, direktorja Slovenskega šolskega muzeja.
POSTOJNA> V besedi in sliki so dijaki in učitelji včeraj spremljali razstavo o častitljivi obletnici organiziranega šolstva, ki na 16. panojih nazorno opisuje glavne dogodke iz šolstva v času štiriletne francoske okupacije. Direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš je razstavo pripravil že lani, ko je minevalo 200 let od ustanovitve Ilirskih province in izida francoskega šolskega zakona.
“Francozi so vplivali na razvoj slovenskega ozemlja v vseh pogledih. Danes ocenjujemo nekatere stvari pozitivno, nekatere negativno. Predvsem je znano, da so slovensko ozemlje uporabljali kot vir za svoje napore pri preureditvi Evrope. Veliko mladih fantov je odšlo v vojne pohode, slovenski kmet je plačeval visoke davke, ampak vse to je bilo že v 2. polovici 19. stoletja že pozabljeno,” je o pomenu Ilirskih provinc dejal Okoliš. Po njegovih besedah danes v spominu ostaja le še pozitivni vidik, ki so ga vnesli na šolskem področju z rabo slovenščine v osnovnih in nižjih srednjih šolah.
Razstavo, ki jo na Primorskem prvič gostijo v knjižnici Šolskega centra Postojna, je avtor ob 200. obletnici prve in najstarejše nižje srednje šole v Postojni še dopolnil. Kot je povedal Okoliš, je generalni guverner Auguste Marmont z odlokom leta 1810 določil, da v Postojni postavijo gimnazijo, ki je svoja vrata odprla jeseni istega leta, za ravnatelja pa imenoval tedanjega župnika Andreja Frančiška Magajno.
“Gre za kvaliteten napredek, ki pomeni začetek nižjega srednjega šolstva in gimnazijskega pouka. To je dajalo kraju izjemen pomen, kajti pozneje, ko se je obnovila avstrijska uprava, ni bilo več tiste naklonjenosti, da bi na tem območju nastala srednja šola. Ta se je zgodila šele veliko kasneje, ampak kljub temu Ilirske province dajejo zagon in prvi signal pri uvajanju slovenščine v osnovno in potem tudi srednje in višje šolstvo,” je pojasnil Okoliš.
Prva gimnazija je sicer komaj tri leta pozneje prenehala delovati, ker profesorji niso dobili svojih plač, šolsko poslopje pa je v času vojne služilo kot bolnica.
Postojnski dijaki so ob sodelovali tudi pri muzejski zgodovinski učni uri v Vodnikovi šoli. Z njo skušajo med mladimi zbuditi zanimanje za šolsko preteklost in jo popularizirati. Zbor animatorjev šolskega muzeja je tako prevzel vlogo nekdaj strogih učiteljev, ki so včasih s trdo roko in palico krotili učence ter jih skušali dobro naučiti materinega jezika - bohoričice, ki je bila tedaj najbolj razširjenja.
LORI FERKO
