Glas in harmonika ju vlečeta v svet
Polona in Mateja sta Kraševki, ki sta se spoznali na glasbeni gimnaziji v Kopru. Vsaka s svojimi življenjskimi potmi, pogledi na svet, a z eno veliko skupno ljubeznijo: glasbo. Mateja Petelin iz Kobdilja, solopevka in študentka FDV-ja, in Polona Tominec iz Gorjanskega, harmonikarka, ki jo je študij najprej peljal v srbski Kragujevac, nato pa še v Bern v Švici.
KOBDILJ, GORJANSKO> Glasba je bila vedno del življenja Polone Tominec. Po zaključeni srednji glasbeni šoli je bila izbira enostavna.
Narod harmonike, študija pa ni
Težava je bila le, da takrat v Sloveniji še ni bilo študija harmonike na univerzitetni ravni, zato je bila tujina edina izbira. “ProfesorjaRadomirja Tomića iz Srbije sem spoznala na poletni šoli. Rekel mi je, da ima zame mesto v Kragujevcu, če se za to odločim,” pove Polona.
Po dodiplomskem programu je šolanje nadaljevala v švicarskem Bernu. Trenutno študira koncertiranje pod vodstvom profesorja Teodorja Anzellottija, svetovno priznanega solista. “S študijem v Švici nameravam nadgraditi znanje, saj se tu učim nemške šole, ki temelji na psihološkem razumevanju glasbe,” pojasni Polona in doda, da je v Kragujevcu dobila potrebno tehniko, hitrost in moč za izvedbo tega študija.
Nekoliko drugačna je zgodba Mateje Petelin: “Glavni krivec, da pojem, je oče, ki me je zvabil v kulturno društvo Karla Štreklja, kjer smo z leti oblikovali pevski tercet,” pove. Po srednji šoli se je želela preizkusiti tudi na drugih področjih, zato se je vpisala na Fakulteto za družbene vede. Naslednje leto je vzporedno vpisala dirigiranje na ljubljanski akademiji. Študij je bil zahteven, veliko časa ji je vzelo prevažanje po Ljubljani, zato je dirigiranje v zadnjem letu opustila in se popolnoma posvetila študiju solopetja.
“Vseskozi sem pela v različnih zasedbah, poleg terceta tudi v APZ Univerze na Primorskem, APZ Tone Tomšič, komornem zboru Akademije za glasbo, komorni zasedbi Madrigalisti in vokalni skupini Ecce,” razloži Mateja. Prijavila se je na različna tekmovanja, med drugim je iz Luksemburga pred nekaj tedni prinesla zlato medaljo. Trenutno pa se izobražuje na Kraljevem konservatoriju v Haagu na Nizozemskem.
Širjenje obzorij je nujno
Obe se strinjata, da je za glasbenika tujina pomembna. “Nujno je, da si umetnik - ne glede na to, s čim se ukvarja - razširi obzorja. S tem spozna različna mišljenja, ki so nujna za njegov razvoj,” je prepričana Polona. Mateja priznava, da so tudi v Sloveniji dobri profesorji, od katerih se lahko veliko naučiš. Zaradi majhnosti pa je Slovenija tudi omejena. “Pri nas je tako, da se ve, kdo bo uspel. V tujini pa je več možnosti, kar te motivira za delo. In če si dober, uspeš,” meni Mateja.
Polona na vprašanje, koliko je v glasbi odpovedovanja, odgovori: “Menim, da odpovedovanje v glasbi ne obstaja, ker je to način življenja.” Način življenja z neobičajnim delovnikom. Mateja vidi glavno odpovedovanje prav v tem, da mora kot pevka vseskozi skrbeti za svoj glas. “Celotno telo je tvoj instrument, zato si ne moreš privoščiti, da bi si ga uničeval,” pove in doda, da je petje kompleksno z več vidikov. Poleg tehnike moraš vaditi izgovorjavo, učiti se moraš tujih jezikov, da vsaka pesem zveni izvirno, razumeti moraš vsebino in jo znati izraziti.
V domače okolje se obe glasbenici rada vračata. “Pevsko sem zrasla iz tega okolja in sem hvaležna za izkušnje iz KD Karla Štreklja. Ker smo veliko nastopali in izvajali preprostejše ljudske pesmi, kjer besedilo igra pomembno vlogo, sem s tem razvila svoje odrske sposobnosti,” pove Mateja.
Polona pa pravi, da že kar nekaj časa načrtuje koncert tudi doma. Se pa sama sooča s predsodki, ki jih imamo Slovenci do harmonike. “Hudo je, ker vedno - ne glede na to, kje nastopaš - ljudje na koncu čakajo Golico,” o svojih izkušnjah pove Polona. Prepričana je, da je potrebno ljudi spoznati z vrednostjo klasičnega repertoarja za harmoniko. In z zakladnico slovenske glasbe.
Tudi Polona je, tako kot Mateja, prispevala svoj delček k ohranjanju slovenske ljudske glasbe s skupino Veseli Kurent: “Dobro sem se počutila pri igranju ljudske glasbe in tudi ljudem je bila všeč.” Podobno meni tudi Mateja: “Slovenci premalo spoštujemo svojo tradicijo in si mislimo, da je to nekaj nepomembnega.”
Izzivi tujine
Glede načrtov za prihodnost se prijateljici ne omejujeta. “Nočem preveč načrtovati. Delam tisto, kar me zanima in se nočem obremenjevati,” pove Mateja, ki bo aprila opravljala avdicijo za opero Figarova svatba v Luksemburgu.
Polona si želi sodelovati z orkestrom, verjetno kot solistka, ker harmonika ni sestavni del orkestra. “Če bom dobila priložnost v tujini, bom tam ostala,” še pove.
Obe pa sta prepričani v eno: glasba bo v njunem življenju prav gotovo ostala.
PETRA MEZINEC
