“Grabež razvrednoti človeka”

V družinskem podjetju, za katerega bi lahko rekli, da je poleg sina in dveh hčera njegov četrti otrok, Rudi Blažek letom navkljub preživi po 12 ur in več dnevno. “Včasih se pohecam, da imam 50 let obrti in 100 let delovne dobe.”

Z delom začne ob 6. uri. Okrog 15. ure dan “prereže” na pol. “Pojem kosilo in malo zadremljem.” Tako si nabere novih moči, da vztraja tudi do 22. ure. “Pa ne zato, ker ne bi zaupal sinu, daleč od tega. Oba imava polne roke dela.” Sin Boštjan mu pritrdi: “V podjetju nisva bila nikoli oče in sin. Tukaj ga kličem Rudi. Sva sodelavca in kolega. Že na začetku sva se dogovorila, da jaz vodim proizvodnjo in prodajo, on pa skrbi za nabavo surovin, za dobavitelje in investicije.“

Vodila ga je razumna predrznost

Rudi Blažek je človek iz posebnega testa. Je borec, garač, odločen, vztrajen, discipliniran in strog - do sebe in drugih. Je previden in drzen hkrati. Ali, z besedami njegovega sina, razumno predrzen. “Če si preveč previden, ne boš tvegal, če si preveč drzen, boš tvegal preveč,“ razmišlja, kaj ga je vodilo in pripeljalo do današnjih zavidanja vrednih rezultatov.

Iz male mizarske delavnice je zgradil podjetje, ki se je že v devetdesetih letih specializiralo za proizvodnjo lesenih moznikov in lamel, kasneje pa razvilo tudi industrijsko proizvodnjo lesnih peletov. V slovenski, po večini propadli lesnopredelovalni industriji je dokaz, da so možne tudi drugačne zgodbe. Letno predelajo približno 30.000 kubičnih metrov hlodovine. S proizvodnjo 13 milijonov kosov moznikov dnevno, ki zadoščajo za izdelavo približno 50.000 kuhinj, se uvrščajo v svetovni vrh. Na tuje prodajo 99 odstotkov proizvodnje. Lani je tehnološko visoko razvito podjetje s 107 redno in pogodbeno zaposlenimi ustvarilo 9,4 milijona evrov prihodkov, čisti dobiček pa je znašal 1,3 milijona evrov. Promet jim je, tudi med krizo, vsako leto rasel za 10 do 20 odstotkov. Njihova konkurenčna prednost je v tem, da sleherni hlod izkoristijo do zadnjega koščka lubja in žaganja, kar se obrestuje v ekonomskem, pa tudi v okoljskem smislu. Iz desk izdelajo moznike in lamele, žagovino stisnejo v pelete, ostanke hlodovine pa zdrobijo v sekance in porabijo za lastno ogrevanje in sušenje lesa.

Ni podlegel prevelikim apetitom

Blažkova poslovna filozofija je jasna: “Vsa amortizacija se mora vračati nazaj v proizvodnjo. Pri nas se vrača tudi dobiček. Nujno je slediti tehnološkim izboljšavam in potrebam tržišča, skrbeti za dobro nabavo in organizacijo ter imeti pošten odnos do dobaviteljev, kupcev, zaposlenih in okolja.” In še: “Za dobro poslovanje mora imeti podjetje svoj lasten obratni kapital.” Zato je bil - in je - razvoj njihovega podjetja postopen. Letos so širitvena dela stekla na dodatnih 3,5 hektarja površine. Povpraševanje namreč presega njihove trenutne zmogljivosti. Samo za švedskega pohištvenega velikana Ikeo, ki je le eden od mnogih kupcev, bi lahko zgradili novo proizvodno halo, a Blažek ne podlega prevelikim apetitom. “Rast mora biti tolikšna, kakršna je zmogljivost razvoja. Ne sme temeljiti na kreditih.”

Kot podjetnik z izkušnjo nekih drugih časov, ki so znali biti tudi trdi, obžaluje, da danes prehajamo v obdobje “trdega kapitalizma”. “Lahko bi bilo bistveno boljše, če bi ostalo v njem nekaj človečnosti. Tako pa so ljudje razvrednoteni. Zaradi grabeža človek ne pomeni več nič. Toda kaj imajo posamezniki od tega grabeža?“

Sam je v življenju znal ostati skromen. Vrsto let je bil tudi predsednik krajevne skupnosti Razdrto, rad je v družbi prijateljev in ima več hobijev. “Do pred nedavnim sem šel dvakrat na teden na Nanos, zdaj hodim v fitnes, vsak mesec grem plavat, poleti kolesarim. Najlepši šport pa je ples. Kaj je lepše, kot imeti žensko objeto ob dobri glasbi?”

VERONIKA R. ŽENKO