Hiše brez malte bi morali ohraniti
V okviru proučevanja svetovne arhitekturne dediščine, narejene iz kamna, je arhitekt prof. dr. Borut Juvanec na Krasu evidentiral preko 160 kamnitih pastirskih hišic. Ker so pomemben del ljudske ali vernakularne arhitekture, predlaga njihovo boljše vzdrževanje in varovanje.
KRAS>“Ob proučevanju arhitekture na Krasu je moje posebno zanimanje zbudila kamnita hiška. Zidana je brez veziva, po pravilu enakostraničnega trikotnika - če bi bila višja, bi to ne bilo ekonomično, nižja bi se podrla,” je strnil izkušnje arhitekt dr. Borut Juvanec, redni profesor na Univerzi v Ljubljani in predstojnik tamkajšnje Katedre za teorijo arhitekture, ki svoje strokovno delo posveča iskanju značilnosti prvobitnosti in izvorov ter vnašanju tradicionalnih znanj in identitete v današnje oblikovanje prostora.
“Doslej sta bili v okviru novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je pristojna za Kras, evidentirani in valorizirani kot registrirana kulturna dediščina dve pastirski hiški: v Temnici Pastirsko zavetišče Podlipovnik in v Sežani Stršinkova hiška,” je povedala Eda Belingar, strokovna delavka Zavoda za varstvo kulturne dediščine Nova Gorica. Seznam vsekakor ni dokončen, saj ravnokar potekajo dela na terenu v okviru projekta Living Landscape, katerega ena od tem je tudi raziskovanje stanja pastirskih hišk.
Na Krasu je doslej evidentiral več kot 160 kamnitih hišk, od tega jih je 36 tudi podrobno izrisal. Kot je ugotovil ob podrobnejšem preučevanju, so hiške zidane po principu korbelinga, to je stopničenje v prerezu, v tlorisu konstrukcija limitira h krogu, plod vsega pa je neprava kupola.
“Predhodniki” hišk so stari že osem tisoč let
Podobna zatočišča ležijo med Islandijo in Jemnom, od Lanzarota do Palestine. Najstarejši objekti segajo v šesto tisočletje pred našim štetjem, kamnita zatočišča, kot jih poznamo danes, pa segajo v petnajsto stoletje, navaja arhitekt. Prvotno so bila namenjena zavetju pastirjev, po svetu pa nastopajo tudi druge namembnosti, od vodnjakov do grobnic in svetišč. “Problem teh konstrukcij, grajenih na suho, je, da jih moramo vzdrževati. Varovanje je možno kot fizično in kot varovanje po zakonu. Fizično je oteženo, ker je vsak objekt unikat, varovanje po zakonu pa je težko zaradi zasebne lastnine,” je stvaren Juvanec.
Arhitekti brez šol
Hišice, na širšem prostoru Krasa so jim rekli tudi šiške ali kutje, sodijo v domeno tako imenovane vernakularne arhitekture. “Ta zvrst arhitekture je bila namenjena ljudem za vsakodnevno bivanje in delo. Ker je bila malo znana, zanjo v slovenščini niti nimamo besede. Rekli smo ji sicer ljudska, vaška, podeželska, ruralna, celo domorodska in plemenska, a vse te oznake nosijo pridih slabšalnosti in podcenjevanja. Zato smo se arhitekti odločili za enoten mednarodni izraz – vernakularna,” pravi Juvanec.
O tej temi je pred kratkim izdal knjigo Kraški svet, ki kot peto delo zaključuje zbirko Arhitektura Slovenije - vernakularna arhitektura. “Vernakularna arhitektura ni plod šolanih ljudi: zamislili so si jo, jo izvedli in uporabljali tisti, ki so znanje dobili od prednikov kot dediščino, s kulturo. Kot taka je neponovljiva: danes še obstaja, nova ne nastaja več. Medtem ko sta bila drugod po Sloveniji kot njen gradbeni material pomembna tudi glina in les, je na krasu nastala zlasti iz kamna,” pojasni Juvanec.
Še je čas, da jih ohranimo
Ta zvrst arhitekture je poleg skoraj pozabljenih hišic prisotna na Krasu skoraj na vsakem koraku: od bivalne hiše z gospodarskimi prizidki, obzidanem borjaču s štirno in kolono, do ledenic, kalov, čebelnjakov, latnikov in nabožnih znamenj. Zanimive so tudi stopnice in luknje za odtok vode v suhozidih.
Kljub množičnemu uničevanju te arhitekture na Krasu, zlasti v zadnjih desetletjih, pa, kot je Juvanec omenil ob predstavitvi knjige v Bunčetovi domačiji v Dutovljah, po njegovem še ni čas, da bi obupali. Prej nasprotno, pravi: naloga vseh - stroke, domačinov, obiskovalcev, politike, šole in medijev - je, da ob skrbnem profesionalnem delu prepoznajo lastnosti in značilnosti še prisotne kraške arhitekture ter da Krasu ob njenem očuvanju spet vrnejo njemu lastno prostorsko identiteto.
BOGDAN MACAROL
