Inkubator ni več otrok, je zrela mama
Pred 20 leti je sežanski Inkubator reševal tedanje razmere na Krasu, ki sta jih zaznamovala rast brezposelnosti in propad podjetij. Tudi danes je stanje v gospodarstvu kritično. A Inkubator ni več otrok, je zrela mama, vanj vstopajo celo visoko tehnološka podjetja iz Italije.
SEŽANA > To je le nekaj vtisov z dogodka, ki je v petek pospremil 20-letnico Inkubatorja - “valilnice”, ki je pomagala na svet več kot 90 podjetjem, od katerih jih je 70 preživelo.
Danes jih je v Inkubatorju 36, vendar ustvarijo četrtino dobička vseh podjetij v štirih kraško-brkinskih občinah. Lani so ustvarila 32 milijonov evrov prihodkov in 1,6 milijona evrov čistega dobička. Sedanji in nekdanji inkubiranci zaposlujejo 300 ljudi.
Inkubator nima več prostora za širjenje, zato v enem od evropskih projektov pripravlja študijo izvedljivosti za “ekološko poslovno cono”. 20 hektarjev zemljišč za “čiste” in inovativne dejavnosti želi zagotoviti pri sežanski čistilni napravi, med orleško cesto in gropajsko gmajno.
Primerjava z letom 1997 kaže, da so povprečni poslovni prihodki tedaj znašali nekaj manj kot 207.000 evrov na podjetje, vendar so do leta 2010 zrasli na 856.000 evrov.
Inkubator deluje na 8.555 kvadratnih metrih površin, vendar so si podjetja, ki so iz njega izšla, v okolici zgradila še 17.000 kvadratnih metrov lastnih prostorov.
Ugodno gnezdo, tudi za italijanska podjetja
In čeprav se v Inkubatorju v zadnjih letih “izvali” manj domačih podjetij, vanj vstopa več podjetij iz Italije, in to zelo inovativnih, je zadovoljen direktor Inkubatorja Stojan Gorup: “Nekateri so prišli zaradi svojih dobaviteljev. Drugi zato, ker v Italiji ne dobijo delovne sile, deloma pa tudi zaradi ugodnejše zakonodaje glede davka na dobiček.”
Inkubator je več kot le stavba, kjer je mogoče najeti poslovni ali proizvodni prostor, doda: “Z najemnino dobijo inkubiranci vse naše storitve: pomoč pri zagonu, menedžersko znanje, pomoč pri pridobivanju podpore in posojil, vsekakor pa tudi sinergijo, sodelovanje z ostalimi podjetji in povezovanje s centri znanja. Vse to je zanje brezplačno.”
Najemnina za proizvodne prostore znaša od štiri do pet evrov na kvadratni meter, za sodobne pisarne v Poslovno inovacijskem centru deset evrov na kvadratni meter, za pisarne v starem delu približno sedem evrov na kvadratni meter. V dogovoru z občino Sežana imajo inkubiranci pri najemnini v prvem letu 30 odstotkov, v drugem letu pa 15 odstotkov popusta.
Bilo jih je 18, preživel le eden
In kako se je vse skupaj začelo? Ko se je občina Sežana po osamosvojitvi Slovenije pred 20 leti soočila s propadom podjetij, je združila moči s svetovalnim podjetjem Sloveneta. Občina je prispevala prostore nekdanje Iskre, Sloveneta pa znanje in poslovne povezave. Kot je pojasnil Gorup, je idejo o inkubiranju iz ZDA prinesel dr. Aleš Vahčič. Tako je v Sloveniji nastalo 18 inkubatorjev, od katerih deluje le še sežanski (a so kasneje na srečo nastali tudi novi).
Dr. Aleš Vahčič je dogodek popestril z oceno trenutne slovenske stvarnosti, ko država potrebuje plebiscitarno soglasje o tem, kako zmanjšati proračunski primanjkljaj in povečati naložbe. Tajkunom ni moč vzeti denarja za to, saj so “bankrotirana žival”. Vzeti je treba srednjemu razredu, zmanjšati maso plač v javnem sektorju in zmanjšati obremenitev gospodarstva. “Jaz nimam nobenih iluzij, da se bo to zgodilo,” je ocenil.
Zakaj smo šli v to? Zato, ker smo ugotovili, da je delavec v sosednjih italijanskih regijah v povprečju ustvaril skoraj še enkrat večjo vrednost kot v Sloveniji oziroma na Primorskem, tudi zaradi boljše izobrazbene strukture, je pojasnil Gorup.
“Uspeli smo verjetno zato, ker je bila tu dovolj velika kritična masa, ker je bilo tu že na začetku 6500 kvadratnih metrov zemljišč,” ugotavlja Gorup. Pomembna sta bila odlično javno-zasebno partnerstvo in bližina italijanskega zaledja z največjim italijanskim tehnološkim parkom v Padričah.
Zemljišča so dražja kot v Italiji
Tako so podjetja v Inkubatorju prišla od povprečja pod 30.000 evrov na več kot 90.000 evrov, v nekaterih celo do več kot 150.000 evrov bruto proizvoda na zaposlenega.
Zgovoren je podatek o tržni niši inteligentnih elektronskih rulet. Z njo je nekdanji inkubiranec Gold club - skupaj s sežanskim podjetjem Alfa street in ljubljanskim Interblockom - dvignil Slovenijo na prvo mesto v svetu.
Na vprašanje, kaj še manjka, Gorup izpostavi dejstvo, da je inženir v Italiji zaradi nižjih prispevkov cenejši od slovenskega; da so enako dobra urbanizirana zemljišča v italijanskih conah naprodaj po 35 do 55 evrov za kvadratni meter, v Sloveniji pa po 100 do 150 evrov za kvadratni meter. Manjka pa tudi primerno financiranje malih podjetnikov, je prepričan.
TINA ČIČ
