Ivan Liznov je “naj lastnik” gozda
Za zgledno gospodarjenje z družinsko gozdno posestjo, spoštljiv odnos do gozda, dobro poznavanje gozdne tehnike, dosledno izvajanje gozdnega reda, skrb za mladje, vzdrževanje prometnic in ohranjanje starih mejnikov ter za nego dobrih sosedskih odnosov in povezovanje lastnikov gozdov v okviru Društva lastnikov gozdov Vrhe-Vremščica je Ivan Cek iz Senožeč prejel priznanje Zavoda za gozdove Slovenije.
SENOŽEČE > “Že več desetletij gospodarimo s približno osmimi hektarji pretežno bukovega in smrekovega gozda ob vznožju Vremščice. Večino posekanega lesa uporabimo doma za kurjavo in lesene elemente v hiši, redkokdaj kaj prodamo,” nam je ob obisku v Senožečah povedal dobrovoljni Ivan Cek, po domače Liznov. Pred dnevi je prejel prestižni naziv najbolj skrbnega lastnika gozda v Kraškem gozdnem gospodarskem območju, ki mu ga je podelil Zavod za gozdove Slovenije.
Že skladovnice povedo, kdo je Cek
“Prejemniki priznanj s svojim delom in odnosom do gozda izkazujejo vrednote dobrega gospodarjenja z gozdom: tesno življenjsko povezanost z gozdom, strokovno izvedbo del v gozdu, spoštovanje večnamenske vloge gozdov, prizadevanje za varno delo v gozdu, skrb za ustrezno varnostno opremo in nenehno lastno usposabljanje,” so ob izboru letošnjih najboljših lastnikov gozdov poudarili na Zavodu za gozdove.
In res je, Ceka tudi v domačem kraju vsi poznajo kot odličnega gospodarja svojega gozda, ki ga ima družina že nekaj generacij. Že pogled na njegove izjemno natančno zložene skladovnice drv pove, da je skrben in natančen gospodar. V zadnjem letu pa so doma - v veliko pomoč sta mu oba sinova in žena, pa tudi sosedi večkrat priskočijo - posebno veliko truda in časa vložili v sanacijo svojega gozda po žledu, letos poleti pa še v posek smrek zaradi podlubnika.
Sam opazil lubadarja
“Po žledu smo najprej zelo previdno, da ne bi poškodovali zdravih dreves, iz gozda speljali od žleda polomljene veje bukev; tiste, ki jim je ujma uničila vrhove, pa smo posekali. Skupaj približno 30 kubičnih metrov, kar uporabljamo za kurjavo doma. Nismo pa še vsega počistili. Če bi ne bilo žleda, bi seveda posekali manj bukove lesne mase,” je prvo sanacijo po žledu opisal Cek.
Pri izboru najbolj skrbnih lastnikov gozda so na Zavodu za gozdove (ZGS) upoštevali, kako vzdržujejo gozdne poti in parcelne meje, kako negujejo gozd, samoiniciativnost pri odpravi poškodb po ujmah v gozdu, upoštevanje strokovnih navodil ZGS, kakovost opravljenih del v gozdu, vzdrževanje gozdnega reda, potek sanacije poškodb po sečnji in spravilu, upoštevanje poudarjenih funkcij gozda, potreb gozdnih živali in v tem smislu ohranjanje dupel, plodonosnih drevesnih in grmovnih vrst in mravljišč, splošno ekološka osveščenost in naravovarstven odnos lastnika do gozda.
Srce pa se jim je paralo, ko so videli, kaj sta ledeni oklep in burja naredila iz njihovega dve desetletji starega nasada smrek: “Kot bi vseh 1200 smrek nekaj močnega položilo na tla, niti eno drevesce se ni obdržalo. Vse smo morali požagati. Pa toliko truda in dela smo vložili v ta nasad; spominjam se, da ga je še moja mama kosila s srpom,” je z žalostjo povedal nagrajenec. Ne tega ne bukovega lesa ni mogel prodati drugače kot za sekance.
Letos poleti pa je, tako navajajo na območni sežanski enoti ZGS, še preden je ZGS razglasila rdeči alarm zaradi napada lubadarja, posledice tega malega hroščka opazil na svojih smrekah ter “sanacijo opravil nemudoma in tako dosledno, da služi kot šolski primer za vse lastnike. Pri tem mu je uspelo ohraniti podmladek listavcev nepoškodovan, da umetna obnova ne bo potrebna,” so zapisali gozdarji.
“V gozd zahajam skoraj vsak dan. Ko sem poleti opazil prve male luknjice v deblih in prah, sem takoj vedel, da gre za podlubnika. Že v taki zgodni fazi napadene smreke sem takoj posekal in oklestil veje ter jih previdno, tudi na roke, če je bilo treba, ne samo s traktorjem, odvlekel iz gozda ob rob poti, od tam pa kmalu v razsek. Lubadar mi je okužil 1,1 hektarja smrekovega gozda” je opisal upokojeni Senožečan, nekdaj zaposlen v tamkajšnjem Cimosu kot ključavničar.
Sam izdelal cepilnik
Delo s stroji v tovarni mu je prineslo zelo veliko izkušenj in ker je iznajdljiv, marsikaj izdela tudi sam. Tako je pred dobrimi desetimi leti doma izdelal pravcati cepilnik na hidravlični pogon, ki je sicer zgolj za domačo uporabo, a zelo koristen; pa še veliko orodje za traktor, s katerim lahko čisti in izravnava terene in še kaj.
V gozdu z občutkom
“A drva iz gozda vlečemo le sami. Najprej zelo previdno podremo debla, da ne poškodujemo sosednjih, nato jih po točno označenih vlakah izvlečemo s traktorjem. Pazimo, da ne poškodujemo podrastja, da ne olupimo debel, polomimo vej. Saj so mi večkrat svetovali, naj najamemo zunanjo pomoč, a dokler zmoremo, bomo sami delali v našem gozdu. Ne dovolim, da bi v moj gozd zašli veliki stroji, ki vse uničijo,” je odločen Cek. Ob tem spomni na tako imenovane stroje “hardvesterje”, ki sicer naredijo veliko, a za ceno povsem uničenih gozdnih tal in dreves.
Ivan Liznov je priznan tudi kot odličen vzdrževalec kanalov za odvodnjavanje na gozdnih cestah. Uredil je že več sistemov kanalov, zaradi katerih so gozdne makadamske ceste ostale prevozne. Zato ne razume tistih, ki mislijo, da z zasutjem vodnih kanalov rešijo problem delovanja vode na cestah, kot so to naredili na cesti proti Vremščici.
Cek je zraven tudi, ko se domačini lotijo čiščenja in vzdrževanja peš poti in ohranjanja starih mejnikov. “Tako smo poleti kar sami počistili peš pot in učno pot do ruševin senožeškega gradu ter njegovo okolico. Žal smo naleteli na negativen odziv zavoda za varstvo kulturne dediščine, česar ne razumemo najbolje, saj ruševin nismo tikali,” še pove Cek.
LEA KALC FURLANIČ
