“Izgubljen maj, izgubljeno leto”

ŠTANJEL > Domačin Jernej Ščuka je imel štanjelsko restavracijo v najemu osem let. Leta 2012 se je umaknil, predvsem zato, ker se ni ujel z občino, pravi. Skupaj z ženo Katjušo in sodelavcem Matjažem Cotičem so poskušali gostom ponuditi grajskemu okolju primerno kulinariko, vina in postrežbo. Nekateri so jim zato očitali, da so “preveč nobel in dragi”. “Res smo skrbeli za določen nivo, a pri nas je bilo mogoče dobiti tudi joto za štiri evre,” pove Ščuka.

Še enkrat pa na to pot ne bi šel, zatrdi, saj sta z ženo rabila kar nekaj let, da sta odplačala posojila za opremo. Ko je zapuščal grad, jo je ponudil občini v odkup: “Ponudili smo jo po polovični ceni, za 54.000 evrov z ddv-jem, a je niso hoteli,” se spominja Ščuka.

Za to vsoto bi občina dobila kuhinjo, točilni pult, vitrine, krožnike, nože, kozarce, ... O tem, ali je smiselno, da občina kupuje opremo, preden ve, kakšne storitve bo nudil novi najemnik, pravi: ”Za 25.000 evrov lahko opremijo kuhinjo. Šank sem pustil jaz, ostalo lahko doda najemnik.”

Dvomi pa, da bo občina hitro dobila pravega najemnika: “Če bo prišel septembra, bo marca bankrotiral. Če v Štanjelu izgubiš april, maj in junij, izgubiš leto. Zato je bolje, da občina poišče res dobrega najemnika, ki bo prišel po novem letu.”

Najpomembnejši je maj, ki privabi tudi veliko porok. “Bilo jih je tudi po 25, po sedem na soboto,” pove Ščuka. Zmeda z restavracijo jih je zdesetkala že lani, letos jih je bilo v maju manj kot deset. MUZ