Izšla je zgodovinska kronika Krasa

KRAS > “Kras sodi med najbolj prepoznavne in najbolj priljubljene slovenske pokrajine. Marsikdo sanja o tem, da bi imel na Krasu hišo ali vikend, marsikdo si je te sanje tudi uresničil. Pokrajina, podnebje, kulinarična ponudba in domačini so tisti magnet, ki vleče na jugozahod Slovenije. Vendar pa Kras ni zgolj našteto, Kras ima tudi bogato, pestro in razgibano zgodovino, ki smo jo pri Kroniki skušali osvetliti in približati širši javnosti,” v uvodu h knjigi piše njen odgovorni urednik, zgodovinar in višji znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa (pri SAZU) Miha Preinfalk.

Geograf Geografskega inštituta SAZU Matija Zorn pojasni razliko med Krasom in krasom - prvo je lastno zemljepisno ime pokrajine med Vipavsko dolino, Vipavskimi Brdi, Matarskim podoljem in Tržaškim zalivom, drugo pa je obče ime pokrajine z značilnimi kraškimi pojavi. Beseda kras ima še tretji pomen - je strokovni izraz, povezan z znanstveno disciplino krasoslovje. “Kako je potekal prenos besede kras iz ljudskega poimenovanja kamnite pokrajine v pokrajinsko ime, ni povsem pojasnjeno,” še doda Zorn. “A najstarejše omembe območja segajo v rimsko dobo, ko so popotniki opisovali predvsem ponor reke Reke v Škocjanskih jamah in izvire Timave v Tržaškem zalivu. Sicer pa je najstarejši srednjeveški zapis imena pokrajine v obliki 'Carso' iz leta 1150 ter v obliki 'Karsto' iz leta 1200. Podobne starosti pa naj bi bil tudi najstarejši slovenski zapis v obliki 'Grast'. Od 13. stoletja naprej pa se pojavljajo oblike, kot so Kras, Karst, Karsto, Carso in druge. Za pokrajino uporabljamo tudi ime matični Kras,” sklene geograf.

Kraška Kronika vsebuje še 60 strani dolg članek o bojih za prevlado na Krasu med 12. in 15. stoletjem, ki ga je prispeval zgodovinar Miha Kosi. Omenja, da so se za glavna kraška gospostva - Lož, Postojno in Vipavo - skozi stoletja borili koroški Spanheimi, bavarski Andeški in Bogenski, grofje Goriški, oglejski patriarh, Habsburžani, grofje Celjski in Ortenburški ter Beneška republika.

Izredni profesor Boris Golec v svojem prispevku obravnava najzgodnejše pojavitve pojmov Kras in Kraševci, pridevnika kraški ter zemljepisnih imen z območja Krasa v slovenskih besedilih zgodnjega srednjega veka. Potem ko so ti pojmi izpričani v drugi polovici 16. stoletja, jih dolgo ni več zaslediti, le pojem Trst, kasneje še Dolina pri Trstu, “največ kraških imen pa najdemo v opisu sodnih meja gospostva Švarcenek z začetka 18. stoletja,” zapiše zgodovinar.

V Kroniki poleg drugega izvemo še, da je ustanovitev deželnoknežje kobilarne Lipica spremenila okoljske in gospodarske razmere obsežnega dela Krasa in okolice. Raziskavo je na podlagi rokopisov iz graškega arhiva dvorne komore naredil zgodovinar Žiga Zwitter, sicer asistent na Filozofski fakulteti. Aleksander Panjek z Univerze na Primorskem obravnava pomembnejše trenutke v zgodovini Devina in Štivana v 16. in 17. stoletju.

Eva Holz s SAZU podaja pregled cestnih povezav na območju Krasa od 17. do 19. stoletja; Dragica Čeč s primorske univerze analizira uporniško dogajanje leta 1713 na območju gospostva Švarcenek (sedež zemljiškega gospostva v bližini Podgrada pri Vremah); nekaj drobcev iz zgodovine družine Petazzi, ki je imela v 17. in 18. stoletju v lasti velik del Krasa v kroniki prispeva zgodovinarka Meta Turk; Petra Kavrečič z Univerze na Primorskem piše o turističnem razvoju jame Vilenica in Škocjanskih jam, o pogozdovanju kamnitega Krasa pa pišejo trije avtorji - Matija Zorn, Peter Kumer in Mateja Ferk.

Bibliotekarka na filozofski fakulteti Barbara Šatej je prispevala članek o delovanju sežanske ženske podružnice Družbe sv. Cirila in Metoda, zanimivo je brati o letališčih na Krasu, o krajevni zgodovini Komna, ki jo navaja Jasna Fakin Bajec; pa o osnovni šoli na Krasu pod Zavezniško vojaško upravo avtorice Miroslave Cencič. O Kraševcih, ki so bili povezani z morjem, vendar so po srcu ostali Kraševci, govori Nadja Terčon iz Pomorskega muzeja v Piranu, arheolog Dimitrij Mlekuž pa prepoznava sledove prazgodovinske rabe tal in poljske razdelitve na Krasu. Ne nazadnje v kroniki ne manjka prispevek o suhozidni gradnji, avtorji so Domen Zupančič, Manca Vinazza in Eda Belingar. In v sklepnem delu se Verena Perko sprašuje, ali je (klasični) Muzej Krasa, ki so ga odprli v Postojni, res pravi odgovor na potrebe sodobne družbe v zvezi z varovanjem kraške dediščine.

LEA KALC FURLANIČ