Je Kras zamudil Unescov vlak?
Včerajšnji posvet ob 40. obletnici konvencije o varovanju svetovne naravne in kulturne dediščine je bil priložnost za izmenjavo ugotovitev in mnenj o tem, ali Slovenija naredi dovolj na področju pridobivanja elitnih mest na svetovnem Unescovem seznamu. In seveda koliko tak status lahko pripomore k večjemu varovanju naravnih in kulturnih vrednot, kot je na primer slovenski Kras.
MATAVUN> Slovenski Kras kot naravno in kulturno izjemno bogato območje doslej še ni imel pravih možnosti, da bi ga zaščitili pred škodljivimi infrastrukturnimi posegi, ki bi (in so že) zarezali naravnost v njegovo nedrje. Ko so ga pred leti uvrstili na poskusni seznam svetovne dediščine (na kratko: Unescov seznam, op. av.), se je projekt sredi najlepšega zaustavil. Kaj je botrovalo temu, nas včeraj na posvetu ob 40-letnici konvencije o svetovni dediščini z odgovori niso prepričali.
Kras je mnogo atributov že izgubil
Podobno kritičen je vodja krajinskega parka Sečoveljske soline Andrej Sovinc: “Na tem posvetu sodelujemo že prepričani, manjkajo pa tisti, ki niso prepričani, da moramo v Sloveniji napeti vse sile v smeri varovanja nacionalne naravne in kulturne dediščine; torej predstavniki resornih ministrstev. ” In dodaja, da je domala grozljivo, da se morajo upravljalci zavarovanih območij ukvarjati s “prostitucijo” - da morajo torej tržiti zavarovano naravno vrednoto, zato da imajo denar za njeno ohranjanje. Zavarovana območja v Sloveniji je potrebno predvsem učinkovito upravljati, še meni.
“Da se projekt izpelje, je potrebno izpolniti veliko zahtev, vključenih je veliko akterjev, lokalnih skupnosti, interesov. Pa tudi pogoji konvencije o svetovni dediščini so se vse bolj zaostrovali, operativne smernice so se spreminjale vsako leto,” je včeraj pojasnila generalna sekretarka slovenske nacionalne komisije za Unesco (SNKU) Marjutka Hafner. In dodala, da matični Kras danes nima več tistih atributov, zaradi katerih je bil tedaj vpisan.
Vendar zanj še ni vse izgubljeno, saj se je Sloveniji sedaj ponudila priložnost, da v okviru pilotskega projekta več držav za zaščito dinarskega krasa primerno zavaruje vsaj tiste elemente slovenskega Krasa, ki so ostali nedotaknjeni in ki še vedno predstavljajo temeljne značilnosti klasičnega Krasa. “Priložnost je bila zamujena; po letu 1995, ko je bil klasični Kras vpisan na poskusni Unescov seznam, ni bilo nič storjenega za to, da bi ga tudi dejansko vpisali; vendar se mi zdi, da bomo s tem, ko bomo določene elemente Krasa uvrstili v nominacijo za dinarski kras, te napake vsaj popravili,” je pripomnila Hafnerjeva. Postopek, v katerem sodelujejo še Hrvaška, BiH, Srbija, Črna Gora in Italija, bo najverjetneje trajal od tri do pet let.
Najprej doma, šele nato na Unesco
Očitke javnosti, češ da je slovenski Unesco prepočasen pri izpeljavi postopkov in da ga druge države prehitevajo, pa so na posvetu zavrnili.
In kaj se bo s Krasom dogajalo medtem? Po besedah generalne direktorice zavoda za varstvo kulturne dediščine Jelke Pirkovič se morajo odgovorni najprej vprašati, kakšne posege na Krasu dovoliti, da bo tam ostalo še kaj prepoznavnih elementov. Kajti, preden se karkoli umesti oziroma predlaga za Unescov seznam, kjer potem uživa najvišjo stopnjo varovanja, mora biti prej že zaščiteno na nacionalnem nivoju. “Vendar je potrebno v tem primeru vedno tehtati med prednostmi zaščite in prednostmi razvoja,” še meni Unescova sekretarka. “Država mora, denimo na Krasu, prepoznati svoj interes, ko se njene ustanove odločajo za mehanizme varovanja, in seveda predvsem lokalna skupnost,” še ugotavlja Hafnerjeva.
Svojih vrednot ne cenimo
Sicer pa je na Krasu bogata tudi stavbna in nesnovna dediščina. Pirkovičeva opozarja, da je na prvem mestu pomemben odnos lastnikov do nje. Zavod namreč nima dovolj vzvodov, da prepreči propadanje ali uničenje kulturnih spomenikov. “Lastniki, bodisi zasebni ali občine, imajo tudi vse možnosti kandidirati na razpisih za denar za obnovo,” še opozarja, in spomni na obnovo stare mitnice v Senožečah.
Zafija Klemen Krek, koordinatorica pri slovenski komisiji za Unesco, brez dlake na jeziku pove, da v Sloveniji za varovanje naravnih in kulturnih vrednot ni ne zavedanja ne dostojanstva; da vlada obrtniško-managersko dojemanje, ne pa dojemanje, da je zavarovana dediščina tržna dobrina, pomembna za razvoj.
Za ohranjanje Krasa je zanimiva še pobuda nekdanjega direktorja parka Škocjanke jame Albina Debevca, ki predlaga, da bi občina Divača, ki leži na izjemnem predelu Krasa, postala občina, prijazna speleologiji. LEA KALC FURLANIČ
