Juha iz buč ali iz vrečke?

ILIRSKA BISTRICA > Ajdova kaša z jabolki in skuto, jota iz kisle repe, bučna juha, telečja obara z zdrobovimi cmoki, juha z domačimi rezanci in postrvji hamburger.

Takšne jedi so bile na jedilnikih osnovnošolcev petih manjših primorskih osnovnih šol (Podgora Kuteževo, Rudolfa Ukoviča Podgrad, Košana, Hruševje in Prestranek), ki so sodelovale v slovensko-italijanskem projektu Pesca. Ta promovira vzgojo za zdravo prehrano in skuša v šole uvajati krajevno in tradicionalno hrano.

Domače jedi so za mnoge otroke nove

“Nekatere jedi so otroci poznali, druge so jedli prvič. Sprva jim okus ni ustrezal, kasneje pa jim je postal bolj všeč. Še najtežje so sprejeli bučno juho. Eden od pomenov projekta je bil prav v spoznavanju novih jedi in okusov, s čimer so otroci izgubili odpor. Šole so se trudile, da so čim več sestavin nabavile pri domačih kmetih in da so bile čim bolj sveže,” poudarja Tamara Urbančič iz Društva za razvoj podeželja med Snežnikom in Nanosom, ki je bil eden od partnerjev.

Toda otroci so takšne jedi jedli le šestkrat na mesec, vsako po enkrat. Kaj pa ostale dni oziroma po zaključku projekta? “Upam, da je projekt prispeval k premikom v glavah. In da otroci takšne in podobne jedi - ne le v šolah, temveč tudi doma - jedo še naprej,” pravi Vjanej Vičič, upokojeni agronom in pridelovalec buč hokaido, ki jih je šolam v okviru projekta zagotovil za pripravo bučnih juh.

“Otrokom je treba privzgojiti radovednost, da sprejemajo novosti, tako pri hrani kot sicer. Toda pri tem je ključno, da je nova hrana otrokom pravilno predstavljena in tudi pravilno pripravljena oziroma okusna. Težje je skuhati dobro bučno juho kot pa instant juho iz vrečke, ki ima zaradi vseh aditivov lahko celo bolj vabljiv okus,” pove Urbančičeva.

Več dela s papirji kot s sadovnjakom

Anton Biščak, pridelovalec jabolk iz Brkinov, pravi, da bi lahko šolam prodal še več. Pri tem pogreša učinkovito zadrugo, ki bi omogočala organiziran odkup in prodajo, v njenem okviru pa bi na primer lahko nekdo s kombijem pobiral pridelke pri kmetih in jih razvažal po šolah. Samemu se namreč dveh zabojčkov jabolk denimo v Postojno zaradi oddaljenosti niti ne splača peljati.

Biščak je kritičen tudi do “papirologije”, s katero ima skoraj več dela kot s sadovnjakom. “Če šoli v Podgradu prodam pet zabojčkov v enem mesecu, moram izdati pet dobavnic in pet računov,“ ponazori.

“S projektom smo identificirali težave. Kmetijsko ministrstvo je sicer s spremenjeno zakonodajo omogočilo, da šole do 20 odstotkov hrane izločijo iz javnih naročil in kupijo pri lokalnih ponudnikih. Vendar je tudi na strani šol potrebnega nekaj usposabljanja za to in tudi nekaj dobre volje, ki vsaj na začetku zahteva dodatno delo in angažiranost zaposlenih,” razlaga Dragica Bratanič iz Regijske razvojne agencije Notranjsko-kraške regije.

“Na drugi strani pa se pojavlja težava, sploh v naši regiji, ker kmetje niso povezani, en sam kmet pa težko, sploh glede na zadnje klimatske spremembe, jamči, da bo šoli zagotovil zadostno količino nekega pridelka. Poleg tega kmetje težko poleg svojega dela urejajo še vso administracijo, spremljajo razpise …,” še pojasni Brataničeva.

Inšpektorji se spotikajo ob banalnosti

Na manjših podeželskih šolah je sodelovanje vendarle lažje. Mirjam Vrh, ravnateljica Osnove šole Podgora iz Kuteževega, pravi, da je naročanje pri velikem trgovcu sicer lažje, a ker je v njihovem primeru precej pridelovalcev že v neposredni okolici, so stiki lažji in pogostejši, pa tudi zadostne količine je bistveno lažje zagotoviti kot v velikih šolah z nekaj sto učenci.

Ovire pa so tudi marsikje drugje. “Na primer pri neživljenjskih predpisih. Inšpektorji se spotikajo ob stvari, ki niso pomembne. Nekatera živila morajo biti recimo zapakirana. To v praksi pomeni, da za malico vsak otrok dobi škatlico paštete, ki pa je za enega otroka prevelika. Več kot polovico izdelka je tako treba zavreči in se po nepotrebnem ukvarjati še z embalažo. Veliko raje bi videli, da bi kuharica lahko sama naredila domač namaz,” ponazarja Špela Dekleva, organizatorka šolske prehrane na Osnovni šoli Rudolfa Ukoviča Podgrad.

VERONIKA R. ŽENKO