Kakšna je bila prazgodovinska krajina Knežaka in Ilirske Bistrice
V Narodnem muzeju v Ljubljani je na ogled manjša razstava, ki zaradi posebne tehnike skeniranja zemeljskega površja na panojih razstira sledi krajine Knežaka in Ilirske Bistrice, kakršna je bila v prazgodovini. Razstava bo kmalu na ogled tudi v Ilirski Bistrici.
LJUBLJANA, ILIRSKA BISTRICA > “S pomočjo laserskega skeniranja krajine se na posnetkih pokaže oblika tal, ki je prej zaradi zaraščenosti nismo videli, morda le slutili. Vidne postanejo uhojene stezice, nasipi, vhodi v naselbine, mejni zidovi, groblje, gomile. Strukture, ki jih je skozi zgodovino ustvarila človeška roka. Na razstavi so nam tako avtorji pokazali lasersko posneto krajino Knežaka in Ilirske Bistrice, ki je arheološko zelo pestra in bogata, znana po gradiščih, kot je, na primer, Šilentabor,” pojasnjuje arheolog ddr. Mitja Guštin, do nedavnega predstojnik Inštituta za dediščino Sredozemlja v Piranu, sicer pa je diplomiral iz gradišč in drugih arheoloških posebnosti Notranjske in Krasa.
Lasersko skeniranje zemeljskega površja (izvajajo ga z letalom) cele Slovenije je naročilo okoljsko ministrstvo za potrebe gospodarstva, a tako imenovani lidarski posnetki služijo tudi arheologom. Ravno slednji, med njimi tudi Benjamin Štular z Inštituta za arheologijo na SAZU, ki je specialist za razbiranje arheoloških struktur na teh posnetkih, so na razstavici izpostavili Knežak in Bistrico. “Lidarski posnetki so razkrili presenetljivo razsežnost in zapletenost raznovrstnih gomil in grobljastih nasutij, ki se vrste od gradišča Šilentabor pa vse do trnovskega gradišča nad Ilirsko Bistrico. In zidova, ki predstavljata mejo med knežaško in bistriško prazgodovinsko skupnostjo ter še marsikaj,” poudarjajo avtorji razstave.
Štular je namreč skupaj z arheologoma iz narodnega muzeja Ediso Lozić in Boštjanom Laharnarjem na treh panojih - na dveh sta liderska posnetka, tretji pa postreže z opisom prepoznanih novih arheoloških elementov krajine, izpostavila okolico Knežaka in Ilirske Bistrice.
Utrjene naselbine ali gradišča med flišno dolino Reke in kraško Pivko so pritegnili pozornost raziskovalcev že v 19. stoletju. Skice arheoloških najdišč, ki jih je leta 1880 izdelal Alfons Mueller, so bile do nedavnega redek slikovni element o arhitekturi tukajšnjih gradišč, čigar začetki segajo v sredino drugega tisočletja p. n. š.
LEA KALC FURLANIČ