Kamniti spomeniki na gmajnah
Hiška, šiška ali kutja so besede, ki opisujejo kamnita zatočišča. Najdemo jih po celi Evropi. Borut Juvanec v knjigi Hiška raziskuje načine gradenj in njihove posebnosti ter ponuja bogat fotografski material kamnitih konstrukcij.
SEŽANA > Borut Juvanec je pod drobnogled vzel hiške pri nas in v tujini. “Območje preučevanja sega od Islandije do Jemna, od Kanarskih otokov do Palestine. Gre za zelo različne objekte različnih namembnosti. Druži jih konstrukcija, ne glede na to, iz katerih materialov so zgrajene,” je pojasnil Juvanec.
Posebnost kraških hišk je, da so majhne, primerne za pastirčke. “Na Krasu so bili pastirčki otroci. Hiške so zato običajno majhne in namenjene spravilu hrane,” je povedal avtor. Že v Istri najdemo večje in tudi večcelične konstrukcije.
Posebnost slovenskih hišk je, da so si ljudje pri gradnji pomagali z že obstoječo naravo, saj so velikokrat zgrajene poleg večjih kamnov ali zidov, opaža Borut Juvanec.
Veliko hišk na Krasu pozabljeno čaka na gmajnah. Kar pa je težava, opozarja avtor: “Rastlinje poganja korenine skozi kamne in jih razpira. Vzdrževanje in odnos do naše kulturne dediščine je izrednega pomena.”
V zadnjih letih so za vzdrževanje hišk največ naredili Kraševci sami. Juvanec je poudaril, da je strokovnjak za teorijo, kraški mojstri pa so tisti, ki vedo, kako hiško izdelati ali obnoviti. V zadnjih letih so jih pred propadom rešili ali na novo postavili že več kot 70. Samo Vojko Ražem več kot 40. “V štirih letih je preložil več kot 600 ton kamnov,” je povedal Boris Čok iz Lokve, drugi najpomembnejši ohranjevalec kamnitih kraških hišk. V okolici Lokve je ob pomoči še nekaterih pridnih rok obnovil 15 hišk, v okolici Gorjanskega je pomagal pri osmih, v Svetem pri treh. “Vse več ljudi se nam pridružuje, v nekaterih vaseh so se že povezali v skupine za obnovo hišk,” je vesel Čok. Za povezovanje in ovrednotenje kamnite kraške dediščine je veliko naredilo tudi partnerstvo za suhozidne gradnje, v katerem ima pomembno vlogo Park Škocjanske jame.
PEM, MUZ
