Kdor ima prijatelje, ima tudi liker!

ŠKOCJAN> Ideja o temi se je tečajnicam porodila septembra lani, ko so se z mentorico Sandro Pelicon družile ob pripravi sokov. “Naši predniki so že od nekdaj v domača žganja, pri nas je to zlasti tropinovec, delno tudi sadjevec, namakali različne sadeže, plodove, zelišča ali dišavnice, tako zaradi okusa, kot tudi zaradi zdravilnosti,” je udeleženkam (med njimi je bil le en moški) pripravila iztočnico mentorica, ki je tudi predsednica društva za razvoj kmetijstva in turizma Planta in lastnica turistične kmetije Ostrouška - Pelicon iz Coljave. V javnosti pa je vse bolj znana kot mentorica priprave dobrot po babičinih receptih s pridihom sodobnosti, ki segajo od štrukljev, do raznovrstnih izdelkov iz rastlin.

“Tako kot sem sama dobila znanja od drugih, jih z mojimi izkušnjami rada prenašam naprej, saj le - to zagotavilo, da bomo skupaj vse boljši in naši kraji vse bolj prepoznavni,” je utemeljila bistvo svojega javnega udejstvovanja.

Po navodilih, danih na zadnjem druženju, so se potem doma v žganjih in na toplem namakali različni dodatki: sadje (lahko tudi korenine, plodovi…), ki prenesejo tudi sončno svetlobo. Nalivke, za katere so želeli, da dobijo in ohranijo zeleno ali celo rdečo barvo, so hranili v senci, saj bi sicer žganje na svetlobi dobilo rjavo barvo. Udeleženci so od doma prinesli v žganje namočen šipek, bezeg, rman, slive, limone (neškropljene), žajbelj, tavžentrožo, domača jabolka in hruške. Po filtriranju so tako aromatizirana žganja, če je bila izmerjena koncentracija alkohola previsoka (na koncu naj bi izdelki imeli 20 do 30, izjemoma večji odstotek alkohola) mešali v poljubnem razmerju z vini in vodo ter dodali sladkor.

“Osnovna razlika med likerji in zeliščnimi žganji je v tem, da prvi vsebujejo sladkor. Ta je lahko karameliziran, čist ali v obliki medu. Običajno ga dodamo 10 do 20 dekagramov na liter tekočine,” je povedala Peliconova. “Poleg osebne uporabe, so takšni izdelki tudi vse bolj cenjeno darilo, saj imajo res osebno in krajevno noto,” je še dodala. Skupaj s tečajnicami je bila ob koncu druženja zadovoljna tudi Darja Kranjc, ki je kot delavka parkovnih strokovnih služb (so)organizirala tečaj v prostorih parka. “Delavnice izvajamo v okviru UNESCO programa MAB (Človek in biosfera). Naša osnovna želja je bila zaustaviti izginjanje lokalne kulinarike in dvig ozaveščenosti, da je dragocena, ter istočasno deliti uporabno znanje in spodbujati stik z naravo, saj so bile surovine v glavnem nabrane ali pridelane v domačem okolju,” je povedala.

Idej o naslednjem druženju pa zagretim domačinkam ne zmanjka. Na pomlad, ko bodo travniki porumeneli od regratovih cvetov, te še vse premalo cenjene rastline, jih bodo nabrale in uporabile za pripravo vina, likerja, sirupa, imitacije medu, namaza, nadomestka za kavo ...

BOGDAN MACAROL