Kdor zavrača hrano, zavrača življenje
“Ni enega razloga, zakaj se pojavijo motnje hranjenja,” je prepričana Anja Božič, diplomantka Pedagoške fakultete in svetovalka na Ženski svetovalnici v Ljubljani: “Je sklop mnogih dejavnikov, na katere se oseba odzove, zato ni prav, da se navadno s prstom kaže le na družino.”
KOMEN>Anja Božič je Kraševka, doma iz Gorjanskega, lani pa je diplomirala na Pedagoški fakulteti z nalogo Motnje hranjenja: podreditev ali odpor družbenim normam pod mentorstvom Bojana Dekleve. V diplomskem delu je preučevala zgodbe in izpovedi treh deklet. Te so prav tako šokantne in pretresljive kot tiste, ki jih srečuje v posvetovalnici. Težave, ki jih imajo te osebe, so povezane z mnogimi dejavniki. Zavračanje hrane namreč lahko pomeni veliko stvari. “Oseba, ki zavrača hrano, zavrača tudi osebo, ki jo hrani. Hrana na simbolni ravni pomeni življenje, torej njeno zavračanje pomeni zavračanje življenja,” je povedala Božičeva.
Med ljudmi sta najbolj poznani bulimija in anoreksija, vendar pa je motenj hranjenja več. Mednje sodijo tudi kompulzivno prenajedanje, bigoreksija ali moška anoreksija in ortoreksija, to je pretirana skrb za zdravo prehrano. Skupna značilnost vseh obolelih je, da skušajo v življenju doseči odobravanje družbe in družine. Svoje življenje želijo nadzorovati in to počnejo na napačen način, s hrano. “Telo kriči po konstruktivnem reševanju problemov, a jih same niso sposobne rešiti,” pove Božičeva.
Anoreksija se razvije, kot kažejo nekatere raziskave, že v vrtcu, druge motnje nekoliko kasneje. Pa vendar v svetovalnico velikokrat pridejo osebe, ki za motnjami bolehajo že vrsto let. Je to bolezen sploh mogoče premagati? “Ne vem, če bi lahko rekla, da je nekdo popolnoma ozdravel. Punce, ki jih poznam, nimajo več težav s hrano, imajo pa težave na drugih področjih. Toda: kdo pa jih nima?” je še povedala Božičeva in dodala: “Bistveno je, da se ne bojijo več življenja.”
PETRA MEZINEC