Kmetje napovedujejo tožbe proti državi
Udeleženci Strokovnega sosveta za kmetijstvo Primorske so včeraj razpravljali o še vedno nerešeni problematiki statusa kraških pašnikov, škodah na živini in kmetijskih zemljiščih zaradi divjadi, zveri in ptic ter se dotaknili vprašanja agrarnih skupnosti.
DOLENJA VAS> Kmetje že vse od leta 2005 opozarjajo na napako, ki jo je storilo ministrstvo za kmetijstvo. Takrat je omogočilo pridobivanje neposrednih plačil (subvencij) samo za travnike (ki se načeloma redno kosijo) in ne več za pašnike, kjer travo in podrast v glavnem popase živina. V letih od 2002 dalje sta se ti dve rabi, skladno z vsakokratnim kmetijskim ministrom, združevali in ločevali, kar je zlasti na Krasu, kjer imajo pašniki po pravilu tudi posamezna drevesa in grmovje, ustvarjalo velike probleme.
“Od leta 2004 pa do 2009 so se pogoji stalno zaostrovali in kmetje smo, kljub živini, ostajali brez pašnikov in brez neposrednih plačil, neredki pa smo zaradi 'preko noči' spremenjenih pravil morali celo vračati že pridobljena sredstva, češ da so bila pridobljena neupravičeno,” je mučna leta kraških kmetov orisal Evgen Gerželj iz Dolenje vasi.
Lastništvo agrarnih skupnosti postaja cokla razvoja, je bila ena od ugotovitev sosveta. Od dejstvu, da le malo kje lahko skličejo vse lastnike, saj so ti razpršeni po Sloveniji in tujini, so podprli predlog, da bi bilo za spremembe in upravljanje smiselno uvesti pogoj 80-odstotne večine (zdaj je nujno stoodstotno soglasje vseh solastnikov), medtem ko bi bili za prodajo še najprej potrebni vsi. Udeležencem se je glede na dosedanjo prakso agrarnih skupnosti z zgolj enim dedičem (nekje je bilo dedovanje vezano na hišno številko) zdelo sporno tudi uvajanje prakse zadnjega desetletja, da dedujejo agrarna zemljišča vsi upravičeni dediči, saj bodo lastniška razmerja tako čedalje bolj otežena.
“Šele leta 2010 je bila ponovno uvedena kategorija kraški pašnik, ki pa je potrebna še temeljite dodelave,” je dodal Gerželj.
Kmetije propadajo
Take razmere so številne kmetije potisnile v nemogoč položaj oziroma kar v propad: “Nekatere samo še čakajo, da končajo pogodbene obveznosti do države in prenehajo s kmetovanjem, kar nekaj pa jih je že propadlo,” je stanje na terenu orisal Gerželj. “Kmetje imamo vse pogosteje občutek, da smo kaznovani, ker kmetujemo na najmanj donosnih površinah, kot so naši pašniki, neupoštevaje, da ravno z njimi ohranjamo kulturno krajino, preprečujemo zaraščanje, povečujemo požarno varnost, ohranjamo biodiverziteto rastlinstva in živalstva in ne nazadnje proizvajamo hrano na površinah, ki jih lahko obdelamo le s pašo in tako sproščamo njivske površine za proizvodnjo hrane direktno za ljudi,” je bil kategoričen Gerželj. Skupaj s pravnikom Silvanom Jakinom sta napovedala tožbe države v primeru, da se v enem mesecu zadeve ne uredijo skladno z evropsko zakonodajo, ki izrecno pašniška kmetijska zemljišča z gozdnim drevjem navaja kot upravičena. “Za povrh nam nekateri očitajo, da smo lovci na subvencije, kljub dejstvu, da se brez njih reja živine na teh površinah ekonomsko sploh ne izide,” je Gerželj predstavil še eno grenko kapljo iz kmečke sodobnosti.
Poleg države jih tepe še divjad
Problematiko škod zaradi divjih živali v Obalno kraški regiji je predstavil Egon Rebec, ki v okviru KGZ Nova Gorica vodi Oddelek za gozdarsko svetovanje. “To območje, ki sodi pod lovsko upravljalsko območje Primorska, je še vedno zelo obremenjeno s škodami od lovnih vrst, predvsem od zavarovanih vrst prostoživečih živali, kjer se škode celo povečujejo,” je povzel številke zadnjih let.
Kot problematično lovno divjad, katere stalež pa se postopoma nadzoruje, je opredelil divjega prašiča na celotnem območju in jelenjad na področju Vrhov in vinogradniških področjih, kjer ni zaželena. “Od zavarovanih vrst živali pa so problematični zlasti volkovi in vse pogosteje tudi medvedi, krokarji in v vinogradniških in sadjarskih predelih nekatere zavarovane ptice,” je naštel Rebec.
Poleg tega je opozoril na to, da je še vedno nerešen tudi status nelovnih površin v tej regiji, kjer se izplača kar 60 odstotkov vseh škod na teh površinah v Sloveniji, skoraj izključno zaradi šoj.
Prisotni kmetje so si bili enotni, da se bo družba morala odločiti, ali prostor nameni kmetijstvu ali velikim zverem: “Država naj poskrbi, da zveri, ki so njena last, ne bodo delale škod na naših čredah in v ta namen naj tudi sama zagotovi postavitev in vzdrževanje, na primer ograj,” je bil dosleden Gerželj.
Posebej izstopajoče območje s škodami je Občina Hrpelje-Kozina, kjer po izkušnjah kmetije Mihalič volkove ne zaustavi niti ograja, še manj pa varovanje s psi in z osli.
“Dovoliti nam morate aktivno varovanje naših čred na pašnikih. Kar pomeni celoletni odstrel in odlov zveri na pašnikih in v njihovi bližini, kjer jih v zadnjih stoletjih nikoli ni bilo,” je bil kategoričen rejec Danijel Mihalič, katerega glas pa je izzvenel v prazno, saj med sogovorniki ni bilo nobenega naravovarstvenika.
Prisotni so se tudi deklarativno opredelili za vizijo urejene in odprte kulturne krajine z možnostjo razvoja kmetijstva, turizma in ostalih dejavnosti, kot nasprotje zaraščenega in neprehodnega zverinjaka, kjer bodo vasi zaradi varnosti ljudi in domačih živali ograjene z zidovi in mrežami.
BOGDAN MACAROL
