Uredništvo

Končno je dobil svojo minuto

22. 10. 2013, 8:10 , posodobljeno:

O Borisu Pahorju je bilo v zadnjem času veliko govora. Le malo kdo pa ve, da je prav te dni premierka prejela njegovo pismo. Poslal ji ga je v zahvalo, da se je pri italijanskem premierju zavzela, da bi taborišče Visco iztrgali pred pozabo in v njem uredili dokumentacijo iz ostalih taborišč.

Po koncu pogovora je pisatelj podpisoval knjigo Tako sem živelPetra Mezinec

SEŽANA > “O tem sem želel spregovoriti na proslavi v čast moji stoletnici,” je povedal Boris Pahor na skorajda domačem terenu, v sežanskem Kosovelovem domu. Pa do tako želene minute, tako je videla vsa slovenska javnost, ni prišel. Nedeljski večerni pogovor na Krasu se je odvijal drugače.

V knjigah veliko avtorja

“Boris Pahor je že dolgo let priljubljen avtor Cankarjeve založbe, zato smo se odločili, da obeležimo njegov jubilej,” je o istočasno predstavljeni knjigi Tako sem živel povedal urednik založbe Zdravko Duša in dodal: “V dveh mesecih se je izkazalo, da je bila odločitev pravilna. Odzivi so res dobri.”

Pod knjigo se je podpisala Tatjana Rojc. Vanjo je vključila pogovore, ki jih je pripravljala za tržaški radio, in odlomke iz Pahorjevih del. Ločiti dela od avtorja bi bilo nemogoče. Tudi tisti, ki se od obveznega domačega branja v srednji šoli knjig niso dotaknili, vedo, kdo je Boris Pahor in kaj so glavne teme njegovega pisateljevanja: taboriščno življenje, avtorjev odnos do Edvarda Kocbeka in opis življenja v Trstu pred drugo svetovno vojno.

Trije totalitarizmi

Izobraževanje v italijanskih šolah je Pahor na nedeljskem pogovoru opisal kot potovanje v dveh vzporednih svetovih: “Na eni strani se moraš truditi izdelati letnik, po drugi strani pa se trudiš spoznavati sicer prepovedano slovensko slovstvo in književnost.” Nacizem je občutil na svoji koži, ko je bil zaprt v nemškem taborišču. Obstaja Pahor pred in po taborišču, je večkrat povedal: “Izkušnjo taborišča človek vsrka vase kot goba in te umazanije nikoli ne more popolnoma izbrizgati.” Obiskovalce pogovora je večkrat spravil v smeh. “Sem to res jaz napisal?” je šaljivo vprašal povezovalca pogovora Rafaela Vončino, potem ko je ta prebral njegovo razmišljanje o političnih sistemih, svobodi in demokraciji.

Knjigi je priložen tudi ponatis revije Zalivi iz leta 1975, v kateri je Edvard Kocbek opisal in obsodil povojne poboje domobrancev. Že takrat so se zavedali, da bo komunistična partija sprožila sankcije zaradi objave in res je bilo tako, Pahor, avtor intervjuja, je zaradi objave dobil prepoved vstopa v Jugoslavijo.

Če je Pahor v enem stoletju videl požig narodnega doma, občutil krutost taborišča in dolgo roko komunistične partije, pa se ena stvar ne spreminja. Tudi danes, tako kot pred kar nekaj desetletji, pove svoje mnenje. Včasih neizprosno, boleče, vedno pa pokončno. V nič drugačnem vzdušju ni minil niti sežanski pogovor.

PETRA MEZINEC