Konjereja na Krasu bo preživela
Po mnogih desetletjih upada in zatišja se zasebna konjereja na Krasu postopoma obnavlja. Konj, v preteklosti delovna sila, je danes postal človekov rekreativni partner v prostem času, kar je tudi podlaga za turistično dejavnost.
KRAS > Ob omembi Krasa marsikdo pomisli tudi na konje. Večina seveda na lipicance, ki jih je danes v Lipici 350, poleg teh pa je še večja čreda konj v lasti zasebnikov. Ti konji so različnih pasem in križanci med njimi. V centralnem registru kopitarjev, ki ga vodijo na Veterinarski fakulteti v Ljubljani, je na območju štirih kraško-brkinskih občin uradno zabeleženih 430 konj in 111 oslov.
O konjereji na Krasu obstajajo zapisi še iz rimskih časov, verjetno so jih tu imeli v rabi tudi že prej, saj je človek konja udomačil že pred 5000 leti. Valvazor je pred 325 leti zapisal, da kraške konje zaradi njihove vzdržljivosti hvalijo po vsej Evropi: živijo dolgo, so hitri in vztrajno prenašajo tako delo kot tudi ježo. Ko so še mladi, jih privadijo na to, da se pasejo po kamnitih pašnikih. Ta pasma, ki je danes izumrla, pa je sodelovala pri nastanku lipicanca. Za načrtno vzrejo cesarskih konj so namreč pri križanju uporabili tudi domače kraške konje. Izmed sedemnajstih klasičnih rodov kobil, ki so se izoblikovale v kobilarni Lipica, tri izvirajo iz kraških kobil - pramater, začetnic rodu.
Ustanovili društvo konjerejcev K'munska štjerna
“Po občinah je, razen konj v Kobilarni Lipica ter letošnjih še neoznačenih žrebet, v zasebni lasti v Divači 98, v Hrpeljah in Kozini 115, v Komnu 67 in v Sežani 150 konj,” sporočajo vzdrževalci registra. “Konji v zasebni lasti, njihovo število je v zadnjih desetletjih naraslo postopoma, obetajo, da bo konjereja na Krasu, recesiji navkljub, tudi preživela. To je toliko bolj razveseljivo, ker število drobnice ostaja isto, govedo pa po drastičnem upadu številčnosti beleži povečanje števila glav le pri posameznih lastnikih,” je optimistična kmetijska svetovalka Ida Štoka, zaposlena pri Kmetijsko gozdarskem zavodu v Novi Gorici.
Čeprav nekateri konje redijo tudi za prirejo mesa ali zgolj zato, da se pasejo po travnatih površinah, ki se tako ne zarastejo, pa jih ima večina zaradi ljubezni do konj in rekreativnega jahanja. “Pri nas doma imamo tri konje. Ježa v naravi me sprošča, pomeni mi tudi obliko druženja, posebno ob koncih tednov, ko skupaj jezdimo ljubitelji konj, s te ali one strani nekdanje meje z Italijo,” pojasnjuje Primož Kosmina iz Brij pri Komnu.
Pod okriljem lani ustanovljenega društva K'munska štjerna Brje je letos organiziral drugo Brsko konjeniško fešto (praznik). “V pripravah na ta dogodek smo odstranili grmovje na marsikateri gozdni poti, po katerih smo kasneje skupaj jezdili ter iskali zaklad, kot del praznika. Letos se je druženja, skupaj s spretnostnimi konjskimi igrami, udeležilo približno 15 konjenikov, najmlajši je imel le sedem let,” je še dodal Kosmina.
Konjereja je turistični potencial
Kljub recesiji še “obotavljiva” konjereja na Krasu postopoma dobiva vse več privržencev. “V Konjeniškem društvu Kras, ki smo ga ustanovili leta 2012, je enajst članov, doma od Vogelj do Brestovice. Da nas ni še več, je razlog tudi v oteženi gradnji nezahtevnih objektov na kmetijskih zemljiščih. Mogoče se bo odnos oblasti do konjereje spremenil, ko bodo po vzorih iz tujine spoznali, kakšne turistične potenciale ima, ob tem ko bi lahko marsikomu izposoja konj za ježo pomenila dodatni zaslužek,” poudarja Simon Fabjan iz Vogelj, predsednik društva.
Da njegovo razmišljanje ni brez podlage, mu pritrjuje Katja Škabar iz Repna v Italiji. “V naši vasi imamo že več konj kot krav. Izmed 20 jih štiri nekdo tudi izposoja oziroma jih ima v oskrbi. Nasploh opažam, da je reja konj v rekreativne namene na italijanskem delu Krasa že dokaj razvita, pohvalno je, da se je prebudila tudi Slovenija oziroma slovenski Kras,” sklene Škabarjeva.
BOGDAN MACAROL
