Kraška jerta, ozaljšana s plastiko
Kras in kamen sta za mnoge nerazdružljiva koncepta. Diplomantka sežanske strokovne šole Maruša Ličen je raziskovala primere sodobne gradnje na Krasu in ugotovila, da kamna tam ni veliko. Če pa ga Kraševci že vključujejo v svoje hiše, je njegova raba v številnih primerih v neskladju z dediščino njihovih prednikov.
SEŽANA > “Kamen je na Krasu doma, zato sem pričakovala, da ga bo tudi na sodobnih gradnjah veliko. Čeprav se na prvi pogled res zdi tako, pa v resnici ni,” pojasnjuje Maruša Ličen iz Branika, diplomantka višje strokovne šole v Sežani, na smeri o oblikovanju kamna. Ličnova, ki je s fotoaparatom v rokah prečesala dobršen del Krasa v iskanju tipičnih kamnitih detajlov, ocenjuje, da se je vloga kamna na Krasu v sodobnem času močno spremenila.
V neskladju z dediščino
Iz svojega raziskovanja povzame: “Če je bil namen kamnitega zidu v preteklosti varovanje pred vremenom in ustvarjanje intime, pa danes služi za označevanje parcele.” Dodaja, da veliko ljudi na Krasu kamen uporablja tudi za razkazovanje svojega bogastva. Največje nesorazmerje je razvidno v vasi Štanjel, še navaja Maruša Ličen: “Stari Štanjel je biser in vsem poznan, novi del pa njegovo pravo nasprotje. Gre za primer najostreje prekinjene kontinuitete.”
Tu je tudi našla največ nenavadnih primerovsodobne uporabe kamna. “Tipično kraško okno in v njem plastični okvir, pročelja kričečih barv, napačni principi gradnje kamnitih zidov, nesmiselno in napačno posnemanje kamnitih arhitekturnih elementov iz preteklosti,” našteva najbolj moteče elemente.
Arhitekt Matej Mljač iz Lokve pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za neštetokrat mutirano tipsko hišo iz prejšnje Jugoslavije. “ Vzorec tipske hiše je davno preživeta zgodba in prav nenavadno je, da si večinoma ljudje umislijo in sezidajo prav tako hišo.” Dediščino kraške arhitekture Mljač razume predvsem kot razumevanje delovanja narave, pravilno orientacijo, učinkovite uporabnosti avtohtonih materialov v kombinaciji z novimi tehnologijami in življenjskimi parametri, ki določajo način bivanja.
Mlada strokovnjakinja pa je pripravila še katalog, v katerem na podlagi fotografij prikazuje primere dobre in slabe prakse gradnje kraške hiše. “Veliko težje sem našla primere dobre gradnje kot slabe,” opozarja. In poudarja, da njen namen ni bil užaliti lastnikov primerov, ki jih je označila za slabše, ampak jih preprosto seznaniti s tem, kaj sodi na Kras in kaj ne.
Je kamen res postal spet vrednota?
“Kraševci imajo kamen radi. Dobra novica je, da se je odnos do samega kamna spremenil. Veliko hiš, zgrajenih v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ga sprva ni imelo, kasneje pa so ga lastniki dodajali,” ugotavlja Ličnova. Mljač pa je prepričan, da je kamen, kot avtohton material Krasa, še vedno zelo slabo razumljen in slabo uporabljen pri današnjem stavbarstvu na Krasu.
Jasna Fakin Bajec z novogoriškega Znanstveno raziskovalnega centra, avtorica knjige o Kraševcih med tradicijo in sodobnimi izzivi, pa ugotavlja: “Donedavno omalovaževanje kraške arhitekture, češ da je ta preživeta, in da je potrebno vse zamenjati z betonom, steklom in jeklom ter tipskimi rešitvami, se je spremenilo. Kamen in ostali elementi kraške hiše, ki jo delajo prepoznavno, so postali spet vrednota.”
V zadnjih letih je bilo veliko govora tudi o tem, kako obnoviti kraško hišo in kako na novo graditi. Ličnova meni, da ni mogoče več graditi tipičnih kraških hiš: “Potrebno je najti rešitve, ki bodo po meri sodobnega človeka in kraške identitete.”
Mljač dodaja, da je potrebno najprej dojeti in razumeti, kaj je kraška hiša, s katero se spogledujemo z nostalgijo, in razumeti naravo ali vzroke njenega nastanka in spreminjanja skozi čas. “Dobre arhitekture ne naredi dober arhitekt, temveč je to rezultat nivoja kultiviranosti neke družbe. Zato pogrešam predvsem konstruktivno motivacijo s strani občin, predvsem pa zdravo spodbudo razsvetljenih županov, ki bi morali dajati kraški arhitekturi možnosti in puščati v prostoru pozitivne sledi časa.”
Stanislav Renčelj, soavtor obsežne knjige o arhitekturi Krasa, modro sklene, da se na Krasu končno vsi skupaj zavedajo, da je bilo v povojnem času narejenih mnogo napak v prostorskem razvoju Krasa. “Krivda je od stroke in politike. Vendar je sedaj nastopil čas, da se z njimi soočimo in naredimo radikalen rez čez vnašanje arhitekturnih elementov, ki so Krasu tuji.”
PETRA MEZINEC
LEA KALC FURLANIČ
