Marikina hiška je zrasla ob avtocesti
Kamnite pastirske hiške predstavljajo tradicijo na Krasu. Vojko Ražem iz Bazovice je eno zgradil tik ob avtocesti in s tem postavil svojevrstni pomnik kraškemu človeku, ki se zadnje čase začenja zavedati tudi teh svojih korenin.
BANE > “Pastirske hiške so suhozidna gradnja, ki so ena od arhitekturnih značilnosti Krasa. Ker so naša zgodovinska in kulturna dediščina, jih moramo ohranjati in zaščititi ter jih dati na ogled tudi obiskovalcem. Še največ se jih pelje po avtocesti, zato sem se odločil, da eno zgradim ob Banih, nasproti izvozu za Fernetiče,” je povedal Vojko Ražem iz Bazovice. Delo je opravil prek poletja.
Želi si učno pot pri “Pr' hišcah”
Območje, kjer je zgradil hiško, ki jo je po lastniku poimenoval Marikina hiška, je sicer bogato s tovrstno arhitekturo, zato je v rabi ledinsko ime “Pr hišcah”. “Sedaj jih je še 17, bilo jih je še več, a so jih mnoge podrli med izgradnjo avtoceste. Celih je še pet, od tega sem jih sam obnovil tri. Moja želja je, da bi obnovil še katero in tu postavil učno pot hišk,” je dodal. Kot samouk - do leta 2009 je opravljal delo mehanika - je ugotovil, da je nadarjen za suhogradnjo šele z odhodom v pokoj. “Začel sem najprej z obnovo zidu. Mojo prvo hiško sem postavil vnuku na naši parceli. Od takrat sem jih popravil 30, največ v okolici Bazovice. Znanje sem pridobival tako s prakso kot tudi od teh, ki danes štejejo 85 in več let in so jih še gradili sami kot pastirčki,” je Ražem opisal prehojeno pot graditelja.
Kmalu bodo obnovili še eno pastirsko hiško
“Potreboval sem dva tedna. Pol časa sem rabil za podstavek, v katerega sem vgradil kamenje iz tamkajšnjega kupa kamenja, ki se mu reče grublje, preostalega sem zvozil iz okolice s samokolnico. Za hiško ali 'hiščo', kot jim tukaj pravijo, sem uporabil približno 30 kubičnih metrov kamenja,” je opisal mukotrpno delo. Potem, ko je odstranil še vmesno grmovje in drevesa, se je vozilom, ki vozijo po le pet metrov oddaljeni avtocesti, odprl pogled na impresivno hiško. Ta je zunaj kvadratna, znotraj pa okrogla. “Znotraj je višina 1,8 metra. Prostora je za tri osebe. Dodal sem ji še okno, slepo okno za odlaganje predmetov ter kamniti stolček,” je bil zadovoljen nad narejenim.
Izgleda tudi, da mu dela ne bo zmanjkalo. “Delam tako sam, kot tudi v skupini, še največ z Borisom Čokom iz Lokve in Dušanom Okornom iz Dan pri Sežani, s katerima smo postavili eno na območju Kobilarne Lipica. Konec meseca bom imel delavnico tudi na Gorjanskem, kjer bomo popravili eno podrto hiško skupaj s člani Univerze za tretje življenjsko obdobje,” je Ražem odločen, da bo nadaljeval tradicijo svojih prednikov.
BOGDAN MACAROL
