Medvedki Senožejka in Goranka z GPS
“Lov je podedovani nagon. In je ljubezen. Je najbolj intimen stik človeka z naravo in notranja duhovna izkušnja.” Tako je lovstvo opisal slavnostni govornik ob 65-letnici Lovske družine Senožeče Marijan Sotlar.
DOLENJA VAS >“Po strelu na divjad me vedno znova spreleti ta globoko intimen občutek smrti/ ... /in vendar mi neka notranja, nerazložljiva sila s svojo nepremagljivo močjo kmalu zatem požene lovsko kri po žilah. To je skrivnost lova, skrivnost, kako slediti srcu,” je dodal.
Člani Lovske družine Senožeče jo podoživljajo že od leta 1945, zato so v soboto v svojem lovskem domu pripravili praznovanje. Še pred dobrim mesecem so bili prepričani, da je bila družina ustanovljena leta 1950, vendar je brskanje po arhivih dalo drugačne podatke. Zato letos praznujejo že 65-letnico delovanja. Vseh 65 let sta v njihovih vrstah Jože Šturm in Janez Franetič, več kot petdeset let pa Jože Čeledin, Jože Gregorič, Rado Meden, Danilo Mohorčič, Franc Pangerc in Dušan Štok. Prva sta iz rok starešine Uga Zidarja prejela najvišje priznanje - zlati plaketi, ostali pa zlati znak.
Ne iztrebljajo živali
Ob jubileju je zbranim čestital predsednik Lovske zveze Slovenije Srečko Felix Krope in dejal da je 60 članov te družine (s povprečno starostjo 57,7 let) “z dušo in telesom” v lovski organizaciji. Ta je tudi svetovni unikum, saj v svoji zgodovini ni iztrebila nobene živalske vrste. Pravzaprav lovci ne želijo streljati toliko, kot država predpisuje, pomembnejše jim je varstvo narave.
Predsednik Primorskega lovsko upravljalskega območja Vojko Lazar je LD Senožeče izročil priznanje za strokovno upravljanje z loviščem in divjadjo, z darili in čestitkami so se je spomnile druge lovske družine ter predsednik krajevne skupnosti Senožeče Mirko Višnjevec.
V kulturnem programu sta nastopila MePZ Senožeče in plesno društvo Srebrna, program je vodila Zdenka Može Jedrejčič. Posebno kuliso pa je dodala razstava fotografij rjavega medveda, delo Marjete Marinčič. Avtorica je pojasnila, da je ta foto zgodba tudi pripoved o življenju s soprogom lovcem. Ne o čakanju na njegovo vrnitev iz gozda, ampak zgodba o sreči, da lahko sama spoznava in doživlja naravo na tak način. Fotografije je namreč posnela sama, za njo ni bilo nikogar s puško v roki.
Goranka in Senožejka
Medvede pa “ima” tudi LD Senožeče. Pravzaprav dve medvedki z mladiči, obe opremljeni z GPS telemetrijsko ovratnico, da lahko v sodelovanju z Biotehniško fakulteto spremljajo njuno gibanje in življenje.
Lovce včasih doleti tudi krivica, je izpostavil Marijan Sotlar. LD Senožeče se je zgodila pred štirimi leti, ko se je končal sodni postopek zaradi naleta divjega prašiča na avtomobil. Tožnik je uspel na sodišču, po prepričanju lovcev neupravičeno, uveljaviti odškodnino in po 13 letih tudi zamudne obresti v višini 50.000 evrov. Plačali so jih lahko le s solidarno pomočjo 19 lovskih družin in zvez.
Goranki so ovratnico nadeli v Raši, kjer se pogosto zadržuje, čeprav ima “stalno prebivališče” na Nanosu. “Druga je prav naša in se imenuje Senožejka, lani je imela tri mladičke in vse tri smo markirali. Zadržuje se največ na območju Vremščice, gre pa tudi proti Prestranku in se občasno sprehodi do meje s Hrvaško, v smeri Ilirske Bistrice,” je pojasnil tajnik družine Albin Knafelc.
Ovratnica spremlja, kje se medvedje zadržujejo in kaj delajo, podoben poskus so opravili tudi za jelena. Z ušesnimi markicami so markirali 68 divjih prašičev in ugotovili, da se največ gibljejo na Krasu in v Brkinih, z občasnimi “izleti” do 50 kilometrov daleč.
Na njihovem območju je doma tudi volk, domačini se zavedajo prisotnosti zveri, vendar konflikta med človekom in živalmi doslej ni bilo, dodaja Knafelc. Tudi kmetje in okolica imata razumevajoč odnos do lovstva, večina mladih članov izvira prav iz podeželskega prostora.
Gotovo pa je, se strinjajo člani, da zahteva lovstvo, še posebno od vodilnih, predanost, veliko truda, časa in strokovnega dela, da lahko družina izpolni zahtevane smernice. Vse to pa temelji na prostovoljstvu.
TINA ČIČ
