Muzej Krasa na prepihu časa in financ
Z željo, da bi dediščino Krasa nekoč predstavili v muzeju, sta sežanska občina in Goriški muzej leta 2005 združila moči. V Sežani je začela delovati enota Goriškega muzeja in občina je zanjo vsako leto namenila nekaj denarja, v zadnjih treh letih skupaj 10.587 evrov. A Muzeja Krasa do danes še ni. Vpleteni pojasnjujejo, zakaj.
SEŽANA > Ker je vsaka ped Krasa prežeta z dediščino preteklosti, je bilo že na začetku jasno, da se bo treba osredotočiti le na eno, ožje in ključno področje.
To je kamnoseštvo in kamnarstvo - tema, s katero se je Kraševcem prvič osebno predstavil tudi zaposleni v sežanski enoti Goriškega muzeja (GM) Davor Kernel, po nazivu višji kustos in po izobrazbi magister zgodovine. To je bilo leta 2002.
Nato je postopoma zorela nova ideja o muzeju kamnarstva in kamnoseštva na prostem. Idealen prostor se je ponujal v kamnolomu Lipica 1 sežanske družbe Marmor.
Z mislijo na boljše čase sta še vedno živi obe ideji - ideja o muzeju kamna na prostem in ideja o širše zasnovanem Muzeju Krasa v Sežani. Slednji naj bi prikazal življenje in delo pomembnih osebnosti, zgodovino, arheologijo, etnologijo, umetnostno zgodovino, arhitekturo in še kaj. “V turizem, ki temelji na kulturni dediščini, bo potrebno še več vlagati, če želimo od tega vsi skupaj tudi kaj imeti,” o nuji po krepitvi muzejske dejavnosti pove direktor GM Andrej Malnič.
“Od leta 2007 smo ustanovili projektni svet za postavitev muzeja (ki je leta 2010 ugasnil, op. avtorja), pripravili študijo o muzeju, na terenu so bila opravljena tudi prva dela. Žal projekt Marmo, v okviru katerega smo načrtovali izvedbo muzeja, ni bil odobren, tako da sedaj dela stojijo,” so o tem pojasnili v sežanski občinski upravi.
150 eksponatov za začetek
Nekaj pa je bilo vseeno narejenega, pove Kernel: “Temelj vsakega muzeja je muzejska zbirka. Čeprav se v zadnjih dveh letih predmetov ni odkupovalo, smo že prej uspeli od zbirateljev posameznikov pridobili manjše vzorčne eksponate, ki se sedaj hranijo v depojih. Od 1500 do 2000 evrov nam je vsako leto za to namenila občina.” V štirih letih je tako zbral okrog 150 manjših kosov orodja, pripomočkov in modelov, vendar je to le neznaten del zbirke, ki naj bi jo nekega dne predstavljal muzej.
Ves ta čas je sam na plačilni listi GM, financiranega iz državnega proračuna. Občina Sežana plačuje le najemnino za njegovo pisarno v prostorih sežanskega botaničnega parka in prispeva del denarja za dejavnost enote. Leta 2009 je na primer namenila 1500 evrov za odkup kamnarskih eksponatov in 1700 evrov za nadaljnje raziskave ter popis zapuščine družine Kosovel.
Leta 2010 je prispevala le 2523 evrov za materialne stroške, lani je za delovanje pisarne namenila 2836 evrov in 2908 evrov za nadaljevanje raziskave o dediščini Krasa in Kosovelovih. A tudi v letih, ko ni denarja za nakup eksponatov, Kernel nadaljuje z beleženjem ostalin te dejavnosti, ki je še stoletja dajala kruh številnim družinam.
Lipikum, trta in konec vojne
Od leta 2009 opravlja tudi raziskavo o uporabi neavtohtonih gradbenih materialov v arhitekturi mesta Sežane, ki naj bi se zaključila s knjigo. Posvetil pa se je tudi drugim temam. “Od leta 2005 sem pogosto v Lipici, kjer izvajam strokovni nadzor v Černigojevi galeriji, tam sem sodeloval tudi pri postavitvi muzeja lipicanca ter pri muzejski zbirki kočij,” pove. V sodelovanju z občino je pripravil razstavo ob 60. obletnici priključitve k matični domovini in umiku zavezniške vojaške uprave iz Sežane (2007) ter o vinogradništvu (2009).
Ker sta občina in GM leta 2005 sklenila pogodbo o strokovnem razvoju muzejske dejavnosti na območju občine Sežana, je muzej na sežanskem bolj prisoten.
“Tu po potrebi delujejo še restavratorka Anica Sirk Fakuč v Lipici, v Štanjelu je član programskega sveta Spacalove galerije Matjaž Brecelj, raziskovanje in popis zapuščine Kosovelovih pa je delo etnologa Boruta Koloinija. Muzejska dokumentacijska služba, restavratorska služba in depojska služba skrbijo za Kras tekom celega leta,” pojasni direktor GM Andrej Malnič. Podobne pogodbe je muzej sklenil z občinami Nova Gorica, Ajdovščina in Brda.
BOGDAN MACAROL
