Na Krasu je vedno več sončnih elektrarn
V petek so v Sežani vključili v omrežje prvo sončno elektrarno na zasebni hiši na Krasu, kmalu ji bosta sledili druga v Tomaju in še ena v Zavrhku pod Brkini. Včeraj so takšno gradnjo začeli na Barki, pred dobrim mesecem so pognali sončno elektrarno na strehi vaškega doma v Kobjeglavi, fotovoltaični paneli naj bi kmalu prekrili streho sežanske srednje šole, njene telovadnice in bližnje balinarske dvorane, sledil naj bi še Kosovelov in nekaj večjih sežanskih podjetij ...
KRAS > Sončna energija bo, skupaj z ostalimi obnovljivimi viri, energija 21. stoletja. Je “čista” in ekološka, na voljo v brezmejnih količinah. Če fotovoltaični moduli stojijo na strehah stavb, za pridobivanje elektrike sploh ni treba posegati v naravo. Slovenija pri uvajanju sončnih elektrarn sicer ni bila med lastovkami, vendar se sedaj stvari odvijajo hitreje.
Tudi na Krasu, ki ima - vsaj tradicionalno, če ne v teh dneh - 15 odstotkov več sončnih dni od slovenskega povprečja. To je okrog 1200 ur letno, več sonca je le tik ob morju in na gorskih vrhovih.
Sončno lego Krasa je prva izkoristila elektrarna podjetja Pin v Pliskovici, zgrajena konec lanskega leta. Največja elektrarna na Krasu stoji ta trenutek na strehi dvorane v Kobjeglavi, na kar 600 kvadratnih metrih jo je postavilo Posoško energetsko podjetje Tep, s podporo občine Komen in vaške skupnosti, vendar je vprašanje, kako dolgo bo ohranila svoj primat.
Na šole, telovadnice, kulturni dom
Prav včeraj se je na Barki začela gradnja še večje elektrarne. Na 1060 kvadratnih metrih strehe perutninarske farme jo bo postavil Jože Trebec, sežansko podjetje Elmar snuje elektrarno s kar 160 kilovati nazivne moči na strehi sežanske srednje šole, njene telovadnice in bližnje balinarske dvorane, na svojih strehah nameravajo pridobivati elektriko tudi Kosovelov dom in nekaj večjih sežanskih podjetij.
V petek je sežanski svetnik Robert Rogič vključil v omrežje prvo sončno elektarno na zasebni hiši na Krasu, kmalu ji bo sledila druga v Tomaju in še elektrarna na zasebni hiši v Brkinih - v Zavrhku, pravi elektroenergetski inšpektor Branko Ljubič.
Absolutno prva na Krasu pa je bila sončna elektrarna v Pliskovici, ki je bila plod srečnega naključja. Opuščena perutninarska farma družine Žerjal je nujno potrebovala prenovo ... ko se je direktor jeseniških podjetij Pin in Pinsol Sašo Košir podal po Pliskini učni poti.
Sončnih elektrarn je iz dneva v dan več. Kot je pojasnil Teo Zalar iz družbe Robotina, ki ima svoje prostore na Kozini, je bila letos, sredi leta, instalirana moč sončnih elektrarn v Sloveniji okrog devet megavatov. Sedaj je že 17 megavatov, do konca leta bo 20 megavatov. Dobro domače tržišče je trden temelj za razvoj podjetij, ki se ukvarjajo s fotovoltaiko, in lahko svoje znanje kmalu tržijo globalno, ugotavlja: “Z našim nadzornim sistemom smo že opremili elektrarno z 10 megavati moči, sedaj opremljamo elektrarno s 73 megavati na Tajskem, ki bo verjetno največja na svetu.” To pa pomeni nova, kakovostna delovna mesta doma, na Krasu in v Brkinih.
Prva in zelo učinkovita
“Ko je opazil veliko streho, je potrkal na vrata in pustil vizitko,” je povedala Ivica Žerjal. Čez čas so se dogovorili: podjetje Pin je namesto najemnine popravilo stavbo in streho, Pinsol je postavil tako imenovano integrirano sončno elektrarno - tako, ki ni postavljena nad kritino, ampak vključena v ostrešje. Vložek je znašal 160.000 evrov.
168 monokristalnih panelov se razteza na 350 kvadratnih metrih strehe. Nazivna moč elektrarne je 38,64 kilovata, tolikšno moč ima v idealnih pogojih, ko padajo sončni žarki pod idealnim kotom in je nebo brez oblačka. Letno prihrani 27 ton ogljikovega dioksida.
Kot ugotavlja Blaž Košir iz podjetij Pinsol in Pin, je po učinkovitosti druga najboljša v Sloveniji, čeprav nima optimalne lege slemena v smeri vzhod - zahod (in modulov na južni strani), niti optimalnega 30-stopinjskega naklona strehe. “Dejstvo je, da sta Primorska in Kras najbolj ugoden del Slovenije,” pravi.
Država določa ceno in podporo
Elektriko prodajajo družbi Gen–i. Cene “sončne” elektrike so v Sloveniji (določa jih ministrstvo za gospodarstvo oziroma njegov direktorat za energetiko) sicer odvisne od tipa elektrarne (na strehi, integrirana v streho, na tleh) in velikosti elektrarne (do 50 kilovatov, od 50 do 100 kilovatov, nad sto kilovatov).
V primeru Pliskovice je cena pet do šest centov za kilovatno uro, država pa temu doda še 39,73 centa podpore za kilovatno uro. “Večino prihodka znaša državna podpora, saj je tehnologija relativno draga in pridobivanje električne energije brez državne podpore ne bi bilo ekonomično,” ugotavlja Košir.
Država si različnih cen in podpor ni izmislila “na pamet”. Številke temeljijo na izračunih, koliko stane gradnja (na strehi, v strehi ali na tleh, tudi glede na velikost elektrarne). Uvajanje tega “zelenega” in še vedno razmeroma dragega načina pridobivanja energije spodbuja tako, da vlagatelju omogoči povrnitev stroškov naložbe in minimalen donos, z zagotovljeno ceno odkupa elektrike za 15 let.
V sistem je vračunala tudi nižanje cen tehnologije. Elektrarne so po nekaterih izračunih vsako leto cenejše za devet odstotkov, zato je državna podpora vsako leto nižja za sedem odstotkov.
Po zgledu Nemčije in Španije
“Namen padajočih podpor je, da čim hitreje povečamo proizvodnjo elektrarn, s tem bo padla cena in ne bo več potrebe po državnih subvencijah,” je pojasnil direktor vladne službe za podnebne spremembe dr. Jernej Stritih (ki je s premikom stikala v petek vključil v omrežje Rogičevo elektrarno).
Podpore so primerljive z evropskimi in zastavljene po modelu Nemčije, Španije in drugih držav, ki so na tem področju orale ledino. “Zato so učinki dobri,” ugotavlja Stritih, cena “sončne” elektrike pa bo najbrž že v desetih letih primerljiva s ceno “običajne” elektrike.
Elektrarna v Pliskovici s svojimi 38 kilovati nazivne moči v povprečju zadošča potrebam 12 gospodinjstev, saj eno gospodinjstvo potrebuje tri kilovate moči oziroma okrog 25 kvadratnih metrov modulov na strehi.
Delajo le podnevi
“V primeru sončne elektrarne ni nadzora nad tem, kdaj elektrarna dela, in tudi ni konstantnosti, kot na primer pri enakomernem pretoku rek pri hidroelektrarnah. Ponoči elektrarna ne dela, toda ponoči so tudi potrebe po elektriki manjše,” pravi Blaž Košir, in to je “plus” sončnih elektrarn.
So pa tudi tu prisotni fiksni stroški, ki so enaki, ne glede na velikost elektrarne in njene prihodke. Zato se splača postavljati elektrarne z najmanj 10 do 20 kilovati moči oziroma večje od 100 do 150 kvadratnih metrov površine, pravi Košir.
V pogodbah je največkrat predvidena življenjska doba 30 let, saj so garancije proizvajalcev modulov dane za 30 let, sicer pa ni razloga, da ne bi delovale dlje. Res pa je, da njihova moč s časom upada.
Odslej brez gradbenega
Po zapletih z gradbenimi dovoljenji je 24. septembra vladna uredba bolje definirala pravne okvire postavljanja sončnih elektrarn, pravi elektroenergetski inšpektor Branko Ljubič: “Zdaj so vrata bolj odprta za vse, ki imajo pogum, da gredo v take investicije.”
Gradbena dovoljenja za elektrarne na stavbi ali ob njej niso več potrebna, je pa treba pridobiti nekaj dokazil in izpolniti nekaj pogojev, da se elektrarna lahko vključi v omrežje: biti mora v skladu s prostorskimi akti občin (ki, pravi Ljubič, marsikje ne sledijo času), imeti mora statični račun, zaščito pred strelo in prenapetostjo ter soglasje za priključitev v omrežje.
Košir pravi, da integrirane elektrarne gradbenega dovoljenje ne potrebujejo, vendar ga investitor želi imeti, saj je pogoj za 15 odstotkov višjo podporo.
TINA ČIČ
