Na Krasu pač ni istrskega pršuta
“Tako kot Istra ne more pridelovati terana, tudi Kras Sežana v Šepuljah ne more zoreti istrskega pršuta. In ga ne več,” pravi strokovnjak za zaščito tradicionalnih kraških mesnin Stanislav Renčelj.
ŠEPULJE>V Šepuljskem podjetju so ukrepali, takoj ko so jih Hrvati pred dvema letoma opozorili, da tako ne gre.
“Naredili smo, kar smo ocenili za edino pravilno. Pršut, ki smo ga prodajali kot istrski, smo preimenovali v maestral, dalmatinskega pa v adrio in ju zdaj lahko nemoteno prodajamo tako na Hrvaško kot drugam,” pravi direktorica trženja v Krasu Sežana Jolanda Race.
Kras je namreč pred leti poleg svojega paradnega kraškega pršuta, ki je zaščiten v EU, izdeloval še druge vrste pršutov, za katere so si sposojali imeni istrski in dalmatinski, čeprav so stegna zorela v Šepuljah na Krasu. Prvo pritožbo so v podjetje dobili iz Nemčije, kjer je kupca zmotil dalmatinski pršut s Krasa. Potem pa so se oglasili še v hrvaški Istri. Zadruga pršutarjev iz Pazina je namreč z geografsko označbo zaščitila svoj istrski pršut in postalo je jasno, da si tudi imena istrski pršut Kraševci ne bodo več mogli sposojati.
Kras Sežana na Hrvaškem proda veliko pršuta. Ducat pršutarjev hrvaške Istre, denimo, skupaj pridela približno 15.000 stegen istrskega pršuta na leto, kar je nekajkrat premalo za vse povpraševanje.
“Razumeli smo, da v Šepuljah na Krasu ne more zoreti istrski ali dalmatinski pršut. Treba je spoštovati kulturno etiko in čustva domačinov. Hrvatov ni motil naš pršut, temveč samo ime. Če bi šli na nož, ne bi prišli nikamor. Ker smo prisluhnili, pa smo ohranili poslovne vezi in prijateljske odnose,” je prepričan Stanislav Renčelj.
“Če bi Kras Sežana ta pršut proizvajal v svojem obratu v Sečovljah, potem pa bi se zagotovo borili za pravico do imena istrski pršut. Pod Črnim Kalom je lahko istrski, na Krasu pa seveda ne,” poudarja Renčelj.
Strinja se, da je ta zgodba lahko nauk sosedom v aktualni zgodbi s teranom. “V Istri res ne morejo pridelovati terana. Tisto ni kraška zemlja in tudi klima ne, prav to dvoje pa definira vino,” pravi Renčelj. Svetuje pa, naj “obe” Istri, slovenska in hrvaška, gradita skupno čezmejno blagovno znamko refoška. Sporom, kot je zdaj ta s teranom, pa se je treba izogniti, ugotavlja: “Naj se najprej dogovorijo poslovneži med seboj, šele potem naj nastopijo ministri - bo boljše tako.”
KATJA GLEŠČIČ
