Na Ostrožnem Brdu na ogled spominska soba in rekonstruirana partizanska bolnišnica Zalesje
Z veliko slovesnostjo so včeraj na Ostrožnem Brdu odprli spominsko sobo, posvečeno partizanski bolnišnici Zalesje, uro hoda od vasi pa še dve baraki in bunker, v kakršnih je med leti 1943 in 1944 delovala bolnišnica.
ZALESJE > Spomin na partizansko bolnišnico in slavnega ruskega zdravnika dr. Mogameda Gadžijeva - Miša med domačini nikoli ni zamrl. Od leta 1952 v Zalesju, ki leži uro hoda od vasi, nedaleč od Šmagorja, stoji tudi spomenik, zdaj pa se je Občina Ilirska Bistrica odločila ta del brkinske zgodovine predstaviti tudi širši javnosti.
V stari šoli je na ogled sodobna spominska soba z bolnišničnimi predmeti, številnimi fotografijami in opisi, v Zalesju pa so na novo postavili tri objekte (partizansko kuhinjo, zemljanko in barako za ranjence) narejene po spominih in fotografiji iz časa, ko je tam delovala partizanska bolnica.
Spomine na bolnišnico so pred leti iztrgali pozabi učenci osnovne šole Rudija Mahniča – Brkinca in prav oni so bili navdih, da se je občina odločila za naložbo, ki bo popestrila turistično ponudbo Brkinov, hkrati pa ohranila spomin na tukajšnje dogajanje med drugi svetovno vojno. Brez birokratskih zapletov in zdrah ni šlo, je priznal ilirskobistriški župan Emil Rojc. Bolnišnice niso postavili, da bi delila, je dejal in poudaril: “Nihče ne more zahtevati, da v duhu sprave pozabimo na dejanja naših staršev.”
Slavnostna govornica Lara Jankovič je osrednje mesto v svojem govoru namenila zdravniku Mišu, ki je v 60. letih v pismu zapisal, da ne bo nikdar pozabil Ostrožnega Brda, “te kovačnice in trdnjave brkinskih partizanov ter vaših svobodoljubnih, dobrih, poštenih in pogumnih ljudi.” Hvaležen jim je bil, ker so mu v času najhujših hajk rešili življenje. Govorila je o osebju bolnišnice in domačinih, ki so med vojno znali varovati skrivnost o Zalesju. “Vrednote, ki so jih imeli ljudje in jih živeli v najtežjih trenutkih za človeka in narod, nam morajo biti zgled in vodilo v naših življenjih,” je dejala.
Na Ostrožnem Brdu še živi nekaj domačink, ki so dejavno pomagale pri oskrbi bolnišnice. Ena od njih je 95-letna Amalija Počkaj (Felakova), ki je skupaj z drugimi dekleti prala perilo iz bolnišnice. “Koliko smo prestale. Bila sem vsa grintava, ker sem imela mokre roke.” Spominja se težaškega dela, ko so spirale kri in skrbele za to, da so tisti, ki so imeli dostop do bolnišnice, tja odnašali čisto perilo. Bilo ga je veliko; dokumenti pričujejo, da se je v bolnišnici od kapitulacije Italije 1943 do novembra 1944, ko so Nemci odkrili in razdejali kuhinjo bolnišnice, v njej zdravilo 207 ljudi.
Kruh za bolnišnico je pekla vsak dan ena hiša, kuharica, ki je delala prav v Zalesju, pa je bila Malka Krebelj (Vrbanocova). Stari vaščani so na dr. Gadžijeva ohranili lepe spomine, saj je reševal tudi njihove težave z zdravjem. “Mišo je bil vsak dan v vasi, če ni bilo hajk. Bil je zelo dober človek,” pravi Amalija Počkaj, ki je včerajšnje dogajanje, ko je Ostrožno Brdo postalo središče Brkinov, če ne Primorske, opazovala skozi okno domače hiše. Večina ostalih vaščanov se je udeležila prireditve na travniku med šolo in cerkvijo, ponosnih, da so prizadevanja njihovih staršev in starih staršev za to, da bi pomagali narodu, dobila dostojen spominski prostor.
Da je bila prireditev še bolj slovesna, je poleg praporščakov in spominskega partizanskega bataljona poskrbel tudi partizanski pevski zbor Pinko Tomažič iz Trsta.
