Nad zaraščanje z istrsko pramenko
Infrastrukturni center za sonaravno rekultiviranje Vremščica uspešno spaja kmetijsko teorijo in prakso: uveljavlja stare domače pasme živali in povečuje pašo, s čimer povečuje raznovrstnost živali in rastlin. Obenem povečuje tudi prehransko samooskrbo Slovenije, ki je čedalje bolj porazna. Svoja dognanja prispeva tudi v čezmejni projekt s hrvaškimi partnerji iz Istre.
VREMŠČICA> Center za sonaravno rekultiviranje na Vremščici (CSR), ki deluje od leta 2000 kot samostojna enota v okviru Veterinarske fakultete v Ljubljani, je stičišče med teorijo in prakso. Z vključevanjem tudi študentov v terensko delo predstavlja podporo številnim raziskovalnim programom na področju veterine, biotehnike, zootehnike, medicine in drugih biomedicinskih znanosti.
“Pred sto leti je bilo na območju Krasa, Istre in Čičarije le 15 odstotkov gozda in površin v zaraščanju, danes jih je že več kot 65 odstotkov. To je povzročilo vidno spremembo kulturne krajine, izgubo biodiverzitete, večjo požarno ogroženost in prihod zveri na območja, kjer jih ni bilo stoletja. Vsemu temu se naravi najbolj prijazno lahko zoperstavimo s ponovnim oživljanjem tradicionalnega pašništva,” je ob sobotnem dnevu odprtih vrat povedala vodja centra dr. Nina Čebulj Kadunc. S pašo tako spet vzpostavljajo kraške pašnike, ki so biotsko mnogo pestrejši od gozdov, obenem pa povečujejo pridelavo hrane.
Meso prodajo v Italijo, sir doma
Spoj med teorijo in prakso se dogaja na Vremščici, kjer so leta 2002 kupili čredo in stavbo ter najeli zemljo. Sedaj imajo na 386 hektarjih travnikov in pašnikov, ki se razprostirajo na višini od 800 do 1000 metrov nad morjem, v reji približno 500 ovc, 30 oslov ter nekaj prašičev avtohtone krškopoljske pasme.
“Ob petih zaposlenih znaša letna proizvodnja centra, ki deluje po pravilih ekološke reje, povprečno 550 jagnjeti in 37.000 litrov ovčjega mleka, iz katerega pridelamo v sezoni, ki traja od marca do septembra, letno okrog 8500 kilogramov sira,” je dodal veterinar Andrej Škibin, strokovni vodja CSR.
Več kot polovico živali prodajo v Italijo, drugi večji kupec je gostilna in mesnica Malovec v Divači. Težav s prodajo nimajo, saj tudi zorjeni sir nad štiri mesece (njegova cena je 19 evrov za kilogram), poltrdi sir (17 evrov), beli sir v slanici (15 evrov) in ovčjo skuto (9 evrov) večinoma prodajo neposredno obiskovalcem centra v lastni prodajalni na Vremščici.
Evri za ovce, osle, boškarine in koze
CSR sodeluje tudi v projektu Čezmejna pobuda za zaščito in revitalizacijo biološke raznovrstnosti okolja z rejo avtohtonih pasem, ki poteka med Slovenijo in Hrvaško. Dvoletni projekt, na slovenski strani je vanj vključeno območje desetih južnoprimorskih občin, na hrvaški pa celotna Istrska županija, je vreden 950.000 evrov.
“Glavni cilj projekta je ohranjanje naravnega bogastva tradicionalne kmetijske krajine s ponovnim uvajanjem paše avtohtonih pasem živali. Lokalno so to istrska ovca, osel, govedo (boškarin) in koza, v kolikor jo bomo še uspeli rešiti. Vse so se v tem prostoru razvijale skozi tisočletno sožitje človeka in narave in so postale neločljivi del njegove identitete,” je raziskavo predstavil Miran Sotlar, vodja projekta pri novogoriški kmetijskem Kmetijsko gozdarskem zavodu.
Povečati samooskrbo
Na hrvaški strani je vodilni partner Agencija za razvoj podeželja Istre Pazin. “S slovenskimi partnerji delujemo enotno, kot smo od nekdaj. Kljub meji nas pestijo podobni problemi, zato je samoumevno, da skupaj iščemo tudi rešitve zanje,” je povedal hrvaški in skupni vodja projekta Gordan Šubara. Poudaril je, da bo projekt prispeval k večji prehranski samooskrbi in da projektne ugotovitve sproti vpeljujejo tudi v kulinariko, kar koristi zlasti turizmu. Da je oživljanje tradicionalnega pašništva konkreten korak k povečani prehranski samooskrbi tudi v Sloveniji, pa je potrdila tudi vodja CSR Nina Čebulj Kadunc.
BOGDAN MACAROL
