Namesto gosi za martinovo teranov toč
Danes goduje sveti Martin. To je dan, ko se po ljudskem izročilu mošt spremeni v vino. A začetek novembra je na Krasu v preteklosti pomenil veliko več od veseljačenja, pravita enologinja Sanja Planinšek in poznavalec kraške kulinarike Stanislav Renčelj.
SEŽANA > Le malo kdo ve, da je sveti Marin umrl 8. in ne 11. novembra, ko praznujemo njegov god in da martinovega ne poznajo v Franciji, sicer znani po vinu. “Za naše prednike je bil čas martinovega čas nekakšne inventure. Spravljali so svoje pridelke, ne le slavili vina. V tem času so morali poravnati svoje račune,” pojasni Sanja Planinšek, enologinja iz zadruge Vinakras, kjer si prizadevajo obuditi staro kraško kulinariko.
Množična martinovanja so prišla na Kras šele pred tremi desetletji. “V starih časih so se Kraševci na ta dan dobili s sosedi. Z lončkom, ne kozarcem, so šli po vino, in ga segreli na štedilniku. Tako v Istri kot na Krasu je bila navada, da so popečen kruh segreli z vinom. Iz tega je nastala supa,” pove Stanislav Renčelj in doda: “Jedli niso veliko. Ženske so pazile, da se niso preveč napili.”
Na dan martinovega je ponekod potekal sprejem fantov v moški svet. V Pliskovici, nadaljuje Renčelj, so imeli zanimiv ritual: “Vodili so knjigo fantovščine. Ko je fant imel dovolj denarja, da si kupi cigaro, je lahko vstopil v odrasli moški svet.” A navade so se zelo spreminjale od vasi do vasi.
Prehrana za martinovo je bila na Krasu drugačna kot v osrednji Sloveniji. Martinova gos je prišla na Kras šele v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. “Takrat so začeli večji hoteli pripravljati gos za martinovo za popestritev ponudbe in organizirati veselice, na katerih pa se nihče ni spomnil na celoletni trud kmeta ali vinarja,” pravi Renčelj in doda: “Na svoje jedi moramo biti ponosni in spoštovati tiste, ki so hrano pridelali.”
Katere pa so tipične jedi za ta letni čas? “Supa s teranom, zapečena hruška v teranu, ocvrte rezine kutine v teranu, teranov toč s pršutom, svinjska prata in tenstane vrzote, repa tropinka, tenstano zelje s klobaso, na Tržaškem Krasu pa ocvrte sardele,” le nekaj od kraških jesenskih in zimskih jedi našteje Renčelj in poudari, da se prav jeseni prične za kraško kulinariko najokusnejši del leta.
V Vinakrasu si prizadevajo, da bi se tradicionalna kraška kuhinja čim bolj vključevala v ponudbo Krasa, pove Planinškova: “Vedno znova prevzemamo jedi od drugih. Obiskovalci pa želijo poskusiti naše tradicionalne jedi.” Prihodnje leto bodo zato za kraške ponudnike pripravili izobraževanje in jih spodbudili k obujanju kraških korenin.
PETRA MEZINEC
