Nasirec, vas pod lipami

KOZINA > Ko Alberta Ostan govori o svoji rojstni vasi, je v njenem glasu zaznati predvsem iskreno ljubezen. Nasirec, vas nad Tržaškim zalivom, je sicer že zgodaj zapustila zaradi šolanja in se uveljavila kot pedagoginja. “Od svojega prvega domovanja sem se oddaljila, a korenin ne moreš iztrgati. Zame je moja rojstna vas sveti kraj,” pove Ostanova. O tem je zapisala tudi pesem: “V kraško zemljo med bele skale korenine moje so pognale. Odšla sem po svetu ptica v letu - tam so ostale.”

Knjige ni načrtovala

Spomine na svoje otroštvo je pričela zapisovati po naključju, kasneje pa sta jo hčerka in mož, ko sta prebrala nekaj odlomkov, pričela spodbujati, naj objavi knjigo. “V njej ne boste našli modrih misli in filozofskih rekov, ampak predvsem zapis občutenj, ki sem jih čutila kot otrok,” skromno pripomni avtorica knjige.

V kozinski knjižnici se je z avtorico o njenem življenju in knjigi pogovarjala Ester Mihalič, odlomke iz knjige pa sta brali sorodnica Tamara Mihalič in hčerka Božena Ambrozius.

Brini, bori in lipe

To je sicer že druga knjiga Alberte Ostan. Prva, zbirka poezije, nosi naslov Med brini, pod bori. Naslov zagotovo ni naključje, saj imajo drevesa in narava v avtoričinem življenju pomembno vlogo.

Med brini in bori je preživela velik del svojega otroštva, na pašnikih in gmajnah. Nad njeno rojstno vasjo pa se razprostirajo lipe.

Toda njena knjiga ni le knjiga spominov in pesmi, temveč tudi dragocen prispevek k ohranjanju spomina na življenje, ljudi in govorico v Nasircu. Alberta Ostan tako opisuje pot v Trst, kako so morali otroci v šoli govoriti italijanski jezik, občutek strahu pri bombardiranju Trsta, pa tudi vsakodnevna opravila ljudi v Nasircu, kot je mletje žita, trgatev ali različne dogodivščine na pašniku. Najbolj hudomušni pa so prav spomini na ljudi iz njenega otroštva. PETRA MEZINEC