Nova odkritja o vodah na krasu

POSTOJNA >“Kras je neizčrpen vir za razvoj krasoslovja,” je na včerajšnji predstavitvi dveh novih knjig, ki sta izšli pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra SAZU, dejal predstojnik Inštituta za raziskovanje krasa Tadej Slabe. In je kljub desetletjem raziskav še vedno skrivnosten in muhast in, kljub uporabi sodobnih tehnologij, nerad razkriva svoja pravila obnašanja. Zato velja vsaj znana in raziskana dejstva upoštevati pri načrtovanju dela in življenja na tem občutljivem območju, pa dodajamo mi.

Meritve nad in v Postojnski jami

Knjiga Janje KogovšekZnačilnosti pretakanja skozi vadozno cono krasa razkriva dogajanja v vadozni coni, to je v območju med površjem in gladino podtalnice. Novo znanje je plod 35 let trajajočih raziskav pretakanja vode in prenosa snovi na slovenskem krasu ter na poligonu v Postojnski jami v štirih zaporednih hidroloških letih.

Janja Kogovšek je merilne instrumente postavila v nekdanjem objektu JLA, ki je bil med domačini znan kot raketna baza, kjer je merila količino padavin, in pod sto metrov debelim apnenčastim stropom v enem od rovov Postojnske jame, ki poteka pod omenjenim objektom. Sočasno z opazovanjem dogajanja v vadozni coni Postojnske jame pa so izvedli tudi sledilne poskuse z naravnimi sledili na odlagališčih odpadkov Ribnice, Kočevja in Sežane, ki ležijo na kraškem svetu.

Rezultati so zanimivi, saj so pokazali, da se občasne padavine v poletnih sušnih obdobjih, ki lahko trajajo tudi šest mesecev, v glavnem shranjujejo v vadozni coni in da jih le malo odteka v kraške izvire.

Tedaj je tudi v kraških ponikalnicah malo vode ali so celo suhe. V tem času je prenos kontaminantov (nitrati, kloridi, sulfati ipd) minimalen, zato je kakovost kraških izvirov dokaj dobra.

Popolnoma drugačna slika pa se ponudi po izdatnih padavinah, ki vse shranjeno (več mesecev ali celo več let) iz širšega zaledja potisnejo v kraške izvire. Tedaj je njihova kakovost najslabša, toda nove količine padavin nesnago izperejo ter razredčijo in vode so zopet boljše.

Raziskave na omenjenih odlagališčih odpadkov pa so pokazale še nekaj. Da dolgotrajno vplivanje kontaminantov vpliva na raztapljanje apnenca, ki postaja prepustnejši, zato je pretakanje voda skozenj hitreje. In da je prst, čeprav je plast še tako tanka, pomemben filter.

Polovica pitne vode iz kraških izvirov

In ker polovica Slovenije pije vodo iz kraških izvirov, so nova znanja, objavljena v knjigi Janje Kogovšek, dobra osnova za nadaljnje raziskave, predvsem pa so uporabna pri načrtnem in dolgoročnem varovanju kakovosti kraških izvirov. K temu bo nedvomno prispevala tudi knjiga Janeza TurkaDinamika podzemne vode v kraškem zaledju izvirov Ljubljanice, v kateri so rezultati meritev v štirih vodnih jamah med Planino in Logatcem.

Z najsodobnejšo tehnologijo, ki omogoča stalno opazovanje tudi v okoljih (velik del leta so na primer pod vodo), kjer doslej to ni bilo možno, je ugotovil glavne koridorje pretakanja podzemne vode v zaledju izvirov Ljubljanice. Posebno pozornost je raziskovalec posvetil hitrostim podzemnega toka ob različnih vodnih razmerah, iz česar je moč sklepati, kako in koliko časa bi se v vodi širilo morebitno onesnaženje, ki bi ga povzročila nesreča ali kakšen drug nepredvidljiv dogodek.

Poti voda s Počka so znane

Ker je v teh dneh na ogled javnosti postavljen državni prostorski načrt osrednjega vojaškega vadišča Postojna, je bilo na včerajšnji novinarski konferenci neizbežno tudi vprašanje, kako je z vodami na vadiščih Poček in Bač ter kako v postopku sprejemanja načrta sodeluje Inštitut za raziskovanje krasa.

Kot je povedal predstojnik Tadej Slabe so, po naročilu ministrstva za obrambo, študijo o pretakanju voda s Počka naredili že leta 1997. Sledilni poizkus v eni zmed vrtač je pokazal, da dobra polovica voda odteka v Malenščico, ki napaja zajetje postojnskega in pivškega vodovoda v Malnih, 20 odstotkov v Vipavo, nekaj v Rakov Škocjan in druge vodne vire.

“Dogajanje z vodami na območju Počka je znano, podatke smo še enkrat poslali ministrici za obrambo,” je povedal Slabe. Manj oziroma nič pa ne vedo o tem, kam odtekajo vode s strelišča na Baču, saj na tem območju niso izvedli nobenega sledilnega poizkusa. Niti ni jasno, kaj se dogaja s spiranjem kovin (svinec, baker), ki ostanejo za izstrelki, saj o tem na Inštitutu niso izvedli posebnih raziskav. Po nekaterih podatkih pa so jih zasledili v sedimentih Malenščice, kjer se le-te najprej odlagajo.

STANA ZAVADLAV