O trnih življenja, pa tudi o novih pesmih

ILIRSKA BISTRICA> Ciril Zlobec je, tako kot običajno, ko gostuje v Ilirski Bistrici, tudi tokrat pritegnil na srečanje številno občinstvo, ki je napolnilo knjižnico Makse Samsa. Ker je bilo srečanje z njim tudi prilika za zaključek projekta Primorci beremo in ker je bila ravno njegova knjiga, zbirka esejev Vse daljave niso daleč, najbolj brana med 87 člani knjižnice, ki so uspešno opravili domače branje, je bil večer z avtorjem toliko bolj obiskan.

Direktorici knjižnice Damjani Hrabar, ki je kritično spregovorila o položaju splošnih knjižnic, ki da jim lokalni veljaki kljub zakonsko urejenemu statusu krojijo usodo po lastni pameti, je pritegnil tudi Zlobec, ko je poudaril neprecenljivo vrednost in pomen teh kulturnih ustanov za vsako krajevno okolje in stanje duha njegovih prebivalcev.

Večer je bil, vsaj po vabilu sodeč, posvečen zadnji Zlobčevi zajetni knjigi spominov Trn ali radost v srcu?, ki se začne, kot vsa njegova podobna razmišljanja, s Pesmimi štirih, štirih prijateljev v najbolj žlahtnem pomenu prijateljstva. Knjiga, izdana letos, je že zdavnaj razprodana in zaenkrat nedosegljiva kupcem. To kaže na Zlobčevo izredno priljubljenost med bralci, kar je bilo v pogovoru s Carmen L. Oven čutiti po odzivu poslušalcev ob skoraj vsaki njegovi misli.

In ker je, kot rad poudarja, predvsem pesnik, čeprav je v življenju opravljal tudi številne pomembne družbene funkcije, ni mogel mimo poezije. Iz zajetnega tipkopisa, iz katerega naj bi nekoč zagledala luč sveta njegova zadnja in kot je nekajkrat dejal, posmrtna pesniška zbirka, je s svežino, ki je ne bi mogli pripisati možu, ki se bliža devetdesetim, prebral nekaj novih pesmi.

TOMO ŠAJN