Ob bistrem potoku je mlin ...

POSTOJNA Na reki Pivki danes deluje le še en mlin, pa še ta zato, ker ima srečo, da je pri Postojnski jami in predstavlja obogatitev turistične ponudbe. In zato je kar težko verjeti, da je v najboljših časih v pivški kotlini delovalo pribložno 50 mlinov, še v začetku 20. stoletja kar 38, od tega na Pivki enajst, ob Nanoščici, ki je njen najpomembnejši pritok, pa šest.

“Od vseh mlinov sta ostala le še Modrijanov in Tišlerjev mlin v Žejah. In slednjega bi bilo moč z minimalnimi stroški obnoviti, saj sta v njem še zadnja avtentična oprema in mehanizem,” je povedal Franko Pleško, v Modrijanovem mlinu je prevzel vlogo mlinarja, ki poziva k obnovi mlina v Žejah.

Prvega je odnesla povodenj

Najstarejši viri o mlinih in žagah segajo v zgodnji srednji vek, kar velja tudi za mline na Postojnskem. Tako je med ohranjenimi podatki v urbarju mlin na ponoru pred Postojnsko jamo omenjen že ob koncu 15. stoletja.

“Mlin, ki ga urbar omenja že leta 1498, in je stal tik ob ponoru Pivke v Postojnsko jamo, je doživel grdo usodo. Odnesla ga je velika povodenj, po opisih v knjigi Postojinsko okrajno glavarstvo, leta 1577. Pozneje, v zgodovinskih zapisih se omenja leto 1578, so ga postavili više. Zgradili so mlin, žago in stanovanjsko hišo, kar pomeni, da je bil to eden večjih mlinov, kajti v manjših sta bila mlin in stanovanje v v istem poslopju” je pojasnila Sabina Paternost iz družbe Postojnska jama, ki je avtorica v Modrijanovem mlinu postavljene priložnostne razstave z naslovom O mlinih in mlinarjih. Ta obiskovalcem pripoveduje o mlinih na Pivki ter zanimivostih iz življenja mlinarjev skozi zgodovino.

Toda vrnimo se v sedanjost: “Člani društva Artificium Slovenija smo, ob pomoči mojstra Alojza Urha, mlin, katerega mehanizem so sredi devetdesetih let pripeljali iz Hotedršice in izvira iz sredine 19. stoletja, zopet usposobili za delovanje. Od štirih kamnov smo za sedaj naklepali enega, ta je iz grškega kamna. V mlinu pa je na ogled, čeprav ni več v uporabi, tudi originalni gorenjski kamen, ki je bil med mlinarji še posebej priljubljen, saj je bil vedno grob in ga ni bilo treba klepati,” je pojasnil Franko Pleško.

Žita v okolici Postojne ni

Pleško je potarnal nad težavami, ki jih ima z žitom. Če so še pred dvema, tremi desetletji kmetje na Postojnskem in Pivškem pridelali dovolj žita za lastno porabo, nekaj pa tudi za prodajo, ga sedaj skoraj ni več moč dobiti.

“V Modrijanovem mlinu bi rad mlel žita iz okoliških vasi, toda kaj, ko jih ne morem dobiti, zato se bom moral ponj podati na Goriško, Vipavsko ali celo Gorenjsko.”

Na drugi problem pa je naletel pri izdelavi orodij, ki so potrebna za obnovo in delovanje mlina: “Kladiva, ki se uporabljajo za naklepanje mlinskih koles, morajo biti kaljena, da so bolj trdna. Toda kaj ko tod okoli ni več kovača, včasih je bil v vsaki vasi, ki bi to naredil.”

Kljub temu mu je zaradi prijateljstva uspelo najti mojstra v Landolu in mlinski kamen se v teh dneh vrti. Za zdaj melje pšenico, v prihodnje bi radi ponudili tudi ovseno in pirino moko.

“Najboljši kruh je iz zrnja, ki so ga zmleli kamniti mlinski kamni. In to v treh urah po mletju,” zatrjuje Pleško, ki razloži tudi razliko med tehnologijo mlina na kamen in valjčnega mlina. Vsekakor je izdelek prve boljši, druga pa je bolj učinkovita. Če mlinski kamni lahko v enem dnevu - ob zadostnih količinah vode - zmeljejo 150 kilogramov zrnja, ga danes najsodobnejši valjčni mlini v uri predelajo tudi 500 in več kilogramov.

STANA ZAVADLAV