Od sinjega cveta do ročno stkanega platna
“Največji smisel obujanja tradicije, kot je pridelava in obdelava lanu v tekstilne namene, ki so ju bili vešči naši stari starši, je predajanje znanja mlajšim rodovom. Kajti taka znanja so del naše identitete, ta pa nas umesti v prostor in čas, nas zaznamuje in nam daje nacionalno samozavest,” poudarja dokumentarist in režiser Jadran Sterle. V soboto se je udeležil prireditve v Belskem, kjer so prikazovali predelavo lanu.
BELSKO > Kdor ima doma še kakšno ročno izdelano babičino laneno rjuho, dobro ve, kako prijetna je ta tkanina za uporabo. V te namene, pa tudi za oblačila, prte, torbe in podobno, so jo do nastopa industrijskega tkalstva na Slovenskem izdelovali do konca 60. let prejšnjega stoletja. Največ na Gorenjskem in v Beli Krajini, piše etnologinja Marija Makarovič.
O pridelovanju in obdelavi lanu in drugih rastlin za izdelavo platna piše tudi etnologinja koprskega pokrajinskega muzeja Zvona Ciglič v knjigi Stkana preteklost. V njej poudarja, da so bili postopki po slovenskih pokrajinah enaki, razlike so bile le v krasilnih elementih na orodjih.
Vendar tudi primorski ljudje niso bili od muh, “lan je bil v našem okolju pogost, ljudje so ga uporabljali predvsem za tkanje domačega platna,” pojasnjuje Stane Vidmar, idejni oče prireditev pri kozolcu toplar v Belskem Gozdar, kmet nekoč in danes.
Vidmar se še spominja, kako je kot otrok v svoji rojstni vasi Hrušici opazoval opravila obdelave lanu. “Da bi stebla hitreje posušili, so jih dajali na 'pajšte' - lesene podlage, pod katere so po cevi spuščali topel zrak iz kurišča. Zadnja, ki je pridelovala in obdelovala lan, do leta 1956, je bila moja pokojna tašča Marija Milavec iz vasi Studeno,” se spominja Vidmar.
O tej dejavnosti danes priča le še nekaj orodja, ki ga hranijo v zbirki kozolca toplar v Belskem. Ravno tu so člani turističnega društva (TD) Podgura v soboto predstavili obdelavo posušenih lanenih snopov. Že aprila, ko je za to čas, so na dveh lokacijah posejali lan in ga tudi populili oziroma, kot rečejo - popukali. “Posejali smo približno poldrugi ar zemlje, vendar je to le za vzorec, da imamo lan za to prireditev. Od šestih družin, ki so se na našem območju ukvarjale s pridelavo lanu, danes ni nikogar več, ki bi se tega lotil. Od orodja imamo v našem muzeju v kozolcu ohranjenih nekaj trl'c in glavnikov, statev pa že tedaj najbrž ni bilo, saj so, kakor mi je pripovedovala mama, tkati nosili v Col nad Ajdovščino,” še pojasnjuje Vidmar.
Da bi obiskovalci prireditve v živo videli, kako se nitke iz steblov lanu predelajo v prejo za platno, je Vidmar h kozolcu povabil društvo iz Adlešičev v Beli Krajini. Vešče roke skupine žena in mož srednjih let so hitro in vztrajno vihtele snope lanenih stebel, prej namočenih in osušenih pri kozolcu, pod orodje, ki se mu reče stope. Tu so jih trli, da se zmehčajo. Potem so jih trli še na drugem orodju, imenovanem trl'ca, nato pa prečesavali na glavnikih. Ko so odstranili ves zunanji ovoj stebel, so jim v rokah ostale nežne mehke niti. Te so zvili v štrene in iz njih spredle niti ter jih na koncu belili v kotlu z vrelo vodo in pepelom. Tudi nekaj mladih se je preizkusilo v predenju, za katero od nekdaj velja, zatrjuje etnologinja Zvona Ciglič iz koprskega muzeja, da je pokazatelj pridnosti.
Belokranjci so imeli s seboj tudi statve, množica niti in zamudno premikanje “čolnička” pa je dajala vedeti, da je to najbolj dolgotrajno opravilo predelave lanu. “Tudi pukanje oziroma puljenje lanu je zelo naporno, ponavadi ga opravljamo skupinsko, da nam hitreje mine čas, da se družimo, šalimo, pomalicamo in zapojemo,” o svojih navadah doma pripoveduje Majda Raztresen iz Adlešičev. Z lanom so se pri njej doma ukvarjali do leta 1973, nato so ga za nekaj let opustili, sedaj pa še naprej spremlja celo družino, ki živi od kmetije. Svoje platno tudi prodajajo. Meter lanenega platna, širokega 75 centimetrov, kolikor dopuščajo statve, stane približno 25 evrov. Za ves vložen trud vsekakor premalo.
Tudi v TD Podgura lanu verjetno ne bodo več sejali, Vidmar pa namerava prihodnje leto vajeti idejnega vodje prepustiti mlajšim. Jadran Sterle, ki namerava posneti tudi oddajo o lanu, bo imel zato težko nalogo, saj na Primorskem nihče več ne prideluje lanu, “le za nekega zanesenjaka v Komnu sem slišal,” pravi.
Prireditev je pritegnila veliko obiskovalcev, tudi tujih turistov, ki so jih poleg lanu navdušili tudi polenta iz kotla, golaž in domači štruklji ter prikazi srednje lesarske šole in zavoda za gozdove. Finančno pa je Podgurcem pomagala postojnska občina, je povedala predsednica TD Podgura Vida Požar.
LEA KALC FURLANIČ
