Ogledalo od Brkinov do morja in nazaj
Na premskem gradu so s krajšo slovesnostjo pospremili vrnitev velikega in povsem obnovljenega baročnega ogledala. S Prema so ga odnesli leta 1958, danes pa ponovno stoji ob steni svečane grajske dvorane.
Zgodba o baročnem ogledalu je zanimiva, a tudi zapletena. Začela se je v trenutku, ko je kustos premske muzejske zbirke, zgodovinar Ivan Simčič iz ilirskobistriške enote koprskega Pokrajinskega muzeja, dobil v roke knjigo Castello di Primano (Premski grad). Napisal jo je Mario Lannes, hrani pa jo Dušan Maljevac, znani zbiratelj starin iz Jelšan. Knjiga o premskem gradu, napisana v italijanščini, med drugim prikazuje tudi stanje gradu v času med obema svetovnima vojnama, ko je bil njegov lastnik tržaški podjetnik Bruno Zuccolini.
Zuccolini je grad obnovil in ga v tridesetih letih prejšnjega stoletja tudi nanovo opremil. V omenjeni knjigi Maria Lannesa je tudi črno-bela fotografija, ki prikazuje razkošen, v baročnem slogu urejen salon v osrednji grajski dvorani, ki jo je dal Zuccolini nanovo poslikati. Med predmeti na fotografiji izstopa visoko baročno ogledalo, ki je stalo ob steni.
Ivan Simčič se je z njemu lastno zagnanostjo in vztrajnostjo takoj lotil iskanja. V pogovoru z bratoma Dolgan s Prema je kmalu odkril zgodbo o ogledalu, ki so ga z gradu odpeljali leta 1958; začenja se v obdobju takoj po vojni. Zuccolini je takrat zapustil grad, ki je preživel celo drugo svetovno vojno tako rekoč nedotaknjen. Odnos novih revolucionarnih oblasti do fevdalne preteklosti pa je bil zelo negativen in kritičen. V teh krajih bistriške občine je bilo namreč veliko ljudi, ki so jim najprej Italijani, potem pa še Nemci požgali domačije in uničili gospodarsko osnovo. In tako je v pomanjkanju bivališč nova ljudska oblast naselila pogorelce med drugim tudi v grad.
Leta 1957 so za nekaj mesecev naselili v grajsko poslopje tudi brigadirje, ki so gradili cesto v Brkine. V takih razmerah seveda nihče ni posebno skrbel za grajsko opremo, zato so skušale muzejske ustanove rešiti, kar se je rešiti dalo. Ivan Dolgan je na slovesnosti ob vrnitvi ogledala povedal, kako so z bratom in prijatelji odnesli ogledalo iz gradu in ga naložili v nekakšen kombi, s katerim ga je neznana ženska odpeljala s Prema. Tu bi se verjetno zgodba o izginulem ogledalu končala, če se ne bi iskanja lotil Ivan Simčič. “Najprej sem obiskal muzej Sergej Mašera v Piranu, kjer so hranili v depoju podobno gledalo, ki pa ni ustrezalo premskemu,” je povedal Simič. Potem je zvedel za podobno v Pretorski palači v Kopru, ki tudi ni ustrezalo, saj je veliko skromnejše od primerka s Prema. Potem pa ga je nekdanja direktorica Pokrajinskega muzeja, sedaj kustosinja Tina Novak Pucer konec maja lani opozorila, da hranijo v muzejskem depoju nekaj takega, kar bi lahko ustrezalo temu, kar je iskal. Krog je bil sklenjen. Natančen ogled, brskanje po spletu in primerjava s fotografijo v knjigi o premskem gradu so pokazali, da gre za baročno ogledalo s konca 18. stoletja, doma s Prema.
Občina Ilirska Bistrica je za restavracijo ogledala namenila 10.000 evrov, obnovo pa je opravil upokojeni restavrator koprskega muzeja Claudio Antonaz. Ogledalo je tako spet zasijalo v vsem sijaju svoje pozlate v obnovljeni grajski dvorani na Premu.
Simčiču je tudi uspelo vrniti v grajsko kapelo dve leseni plastiki, Mater Božjo in sv. Jožefa, ki sta postavljeni ob oltarju. Že leta 2009 pa mu je iz postojnskega Notranjskega muzeja uspelo pridobiti opremo, orožje in oklep iz grajske orožarne, ki so bili dotlej na ogled v Predjamskem gradu. Najnovejše odkritje odnesenega iz Ilirske Bistrice pa so lesene klopi, ki so bile nekoč v bistriški cerkvi sv. Jurija, sedaj pa so v depoju koprskega Pokrajinskega muzeja.
TOMO ŠAJN
