Osmic je vedno manj, sprejemajo pa vse več gostov
Posledica vse večje priljubljenosti in prepoznavnosti osmic je, da se njihova podoba spreminja. Če je bil še pred leti to prostor, kjer so domačini v miru popili in pojedli kako domačo dobroto, so danes osmice vse bolj v znamenju dolgih čakalnih vrst in (pre)velike množice obiskovalcev.
KRAS>“Bistvo osmice je izboljšanje dohodka na kmetiji,” razloži Srečko Horvat, ki v Kmetijsko svetovalni službi v Sežani skrbi za dopolnilne dejavnosti na kmetijah. Osmičarji morajo poleg zakona o gostinstvu ter pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti upoštevati tudi uredbo o vrsti, obsegu in pogojih za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji. Ta omogoča prodajo tržnih viškov in boljšo izrabo delovne sile.
Obstaja več možnih razlag, iz česa izhaja ime osmica. Prva pravi, da se imenuje tako, ker je trajala osem dni, druga pa, da izhaja iz tipičnega kozarca za osmino litra. Tudi mnenja o tem, kaj so poleg vina in jajc na osmicah v času Marije Terezije ponujali, so različna.
“Osmičarji so preobremenjeni z zakonodajo, saj je njihova dejavnost pod okriljem kmetijskega, tržnega in zdravstveno-sanitarnega inšpektorja,” pojasni Horvat. Poleg tega morajo upoštevati še vrsto predpisov o zdravi prehrani in prostorih, kjer se hrana predeluje. Rezultat so kuhinje, ki se v ničemer ne razlikujejo od gostilniških. Po Horvatovem mnenju se zaradi strogih zakonskih predpisov v zadnjih desetih letih vse manj kmetovalcev odloča za osmico. V tem času se je namreč njihovo število prepolovilo - na Krasu jih je tako ostalo le še približno šest.
Osmice spremlja gneča
Na italijanski strani so razmere bistveno drugačne. Na križiščih, ki usmerjajo k osmici, je velikokrat postavljenih tudi več kot pet frask - označb, ki kažejo pot do vasi, v kateri je osmica. Razlog je v manj strogi zakonodaji, ki ne postavlja omejitev, kako dolgo in kolikokrat na leto je lahko osmica odprta. Glavna razlika med slovensko in zamejsko osmico pa je v tem, da osmičarji na drugi strani meje ne ponujajo toplega obroka. Na te osmice obiskovalci ne prihajajo z avtobusi, pa tudi gneča ni stalen pojav.
“Masovni obisk na slovenskih osmicah lahko razumemo na več načinov,” je prepričan Srečko Horvat. Po njegovem mnenju je za to najprej kriva zakonodaja, saj so osmičarji prisiljeni zaslužiti več denarja, da pokrijejo vse stroške. Po drugi strani pa k masovnosti največ pripomorejo ljudje sami. In dodaja, da ne moremo vseh velikih osmic metati v isti koš, saj med njimi obstajajo razlike.
Osmica je v zakonu opredeljena kot “oblika strežbe in prodaje lastnega vina in drugih doma pridelanih alkoholnih in brezalkoholnih pijač. Med jedi sodijo hladni prigrizki, domač kruh in domače pecivo ter ena krajevno značilna jed”. V osmici lahko prodajajo in strežejo jedi in pijačo največ dvakrat na leto do deset dni. Čeprav je osmica zakonsko opredeljena, pa nikakor ni zakonsko zaščitena. Čeprav osmice najdemo na Primorskem, pa bi jih lahko pripravili tudi kmetje drugod po Sloveniji.
“Mnogi osmičarji občutijo gnečo in avtobuse kot breme. Kolikor vem, nihče ne sprejema rezervacij za osmice, pa vendar taki obiskovalci prihajajo.”
Gnečo, povezano z avtobusi gostov, bi se po njegovem mnenju lahko rešili na več načinov: “Prav bi bilo, da bi obstajalo več vrst osmic, ki bi se med seboj razlikovale. Gostje pa bi lahko sami izbrali tisto, ki jim najbolj ustreza. Pojav masovnosti pa bi se porazgubil tudi, če bi bilo več osmic.”
Nelojalna konkurenca ali promocija?
Osmičarjem velikokrat očitajo, da predstavljajo nelojalno konkurenco gostincem. Marija Šik Rogan, sekretarka na Območni obrtno-podjetniški zbornici Sežana, meni, da je delovanje osmic v Sloveniji z zakonodajo ustrezno opredeljeno in ob upoštevanju predpisov osmice ne predstavljajo nelojalne konkurence.
“Problem se pojavi, kadar se zakoni ne spoštujejo in ni ustreznega nadzora,” je povedala Šik Roganova in dodala, da tako osmice kot vinotoči pomenijo v nekem kraju dopolnitev gostinsko-turistične ponudbe. Zato je ključnega pomena, da strežejo doma pridelano hrano in pijačo ter tako prispevajo k večji promociji kraja.
Zdenka Grahor iz hotela in gostilne Grahor, je prepričana, da osmice in kmečki turizmi v sedanji obliki prav gotovo pomenijo nelojalno konkurenco za gostince.
“Osmica naj bi predstavljala neko kmetijo in njene izdelke. Po mojem bi morala osmica prodajati vino, mesne izdelke in sir, ki jih pridela na lastni kmetiji,” obrazloži svoje mnenje.
Realnost je po njenem mnenju drugačna, saj nekateri osmičarji kupujejo najcenejše izdelke v trgovskih centrih, ki so že tako znani po nizkih cenah. Po zakonodaji mora namreč osmičar prodajati le 30 odstotkov svojih pridelkov, 30 odstotkov jih lahko kupi v trgovini, 40 pa od ostalih proizvajalcev na kmetijah. Grahorjeva še meni, da to ni pošteno do gostilničarjev, ki svojo dejavnost opravljajo celo leto, imajo zaposlene ljudi in so za opravljanje dejavnosti tudi registrirani.
Na področju osmičarstva bi bilo treba po njenem mnenju narediti red in določiti, da prodajajo le lastne produkte in omejiti število obiskovalcev, ki jih lahko sprejmejo.
PETRA MEZINEC
