Park vojaške zgodovine je osvetlil življenje in vojaško kariero barona Čehovina
Park vojaške zgodovine Pivka je pred časom predstavil knjigo Najhrabrejši med hrabrimi - baron Andrej Čehovin (1810-1855), s katero se je ob 170. obletnici njegove smrti skupaj z razstavo poklonil spominu na večkrat odlikovanega slovenskega častnika v avstrijski cesarski vojski.
Knjiga o baronu Andreju Čehovinu (1810-1855), ki jo je ob 170. obletnici njegove smrti izdal Park vojaške zgodovine.
Foto: Park Vojaške ZgodovinePIVKA > Gre za prvo celostno predstavitev življenja in vojaške kariere stotnika Andreja Čehovina, ki je bil v cesarsko vojsko sprejet leta 1831, bil odlikovan s srebrno in zlato medaljo prve stopnje za pogum ter s križcem Vojaškega reda Marije Terezije, prislužil pa si je tudi plemiški naziv.
Portret barona Andreja Čehovina (1810-1855)
“Park vojaške zgodovine že več let oživlja spomin na barona Čehovina. Gre za izjemno osebo, ki se je s svojim znanjem, spretnostjo, predvsem pa pogumom zapisala v zgodovino,” je povedal direktor muzeja Janko Boštjančič, ki je s Pavlom Carjem soavtor razstave in dvojezične slovensko-angleške knjige.
“Do prve svetovne vojne je bil Čehovin globoko v slovenski zavesti, potem pa se je spomin nanj popolnoma izgubil. Ampak bil je edini v vsej zgodovini avstrijskega cesarstva in pozneje Avstro-Ogrske, ki si je prislužil vsa tri najvišja odlikovanja za hrabrost. Zato je prav, da se spomin nanj oživi,” je Boštjančič povedal o razlogih, zakaj se je muzej odločili postaviti Čehovina nazaj na svoje mesto v slovenski vojaški zgodovini.
Vsa tri najvišja odlikovanja za hrabrost, ki jih je dobil baron Čehovin za udejstvovanje v avstrijski cesarski vojski v letih 1848 in 1849.
Foto: Park Vojaške ZgodovineRazstavo z naslovom Najhrabrejši med hrabrimi - baron Andrej Čehovin so sicer odprli že 10. septembra lani, ko je minilo 170 let od smrti topničarja iz okolice Komna, ki se je s pogumom odlikoval v bojih na severu Italije pod poveljstvom feldmaršala Radetskega v letih 1848 in 1849.
V nemirnem letu 1848 je namreč sardinsko-piemontski kralj skušal takratna prizadevanja za ustavno ureditev in odpravo fevdalizma izkoristiti za združitev italijanskih dežel in napovedal vojno habsburški kroni, pod katero sta bili Lombardija in Benečija, ter sprožil prvo vojno za združitev Italije, v kateri pa je zmagala Avstrija.
Na razstavi, ki je bila na ogled do konca februarja, so obiskovalci lahko videli vsa tri Čehovinova odlikovanja za hrabrost in baronsko diplomo, ki jo je leta 1850 podpisal cesar Franc Jožef I., izstopala pa tudi reprodukcija Čehovinovega oljnega portreta neznanega avtorja. Vse omenjene memorabilije hranijo potomci Čehovinovih bratov in sester.
O Čehovinu so svoj čas pisali časopisi in zgodovinarji. Tako so Bleiweisove Novice leta 1849 na naslovnici objavile sonet Čehovin, ki izraža ponos slovenske domovine do pomembnega branitelja, ki so ga slavili po vsem cesarstvu.
Leta 1898 so mu vojni veterani in soborci pred rojstno hišo v zaselku Dolanci v Gornji Branici postavili spomenik. Načrt zanj je naredil arhitekt Maks Fabiani, izdelala sta ga kamnosek Blaž Bitežnik in kipar Anton Bitežnik. Fašisti so ga v 20. letih 20. stoletja oskrunili, zato so ga domačini iz previdnosti razstavili in zakopali. Ker tudi nova oblast ni bila naklonjena spominu na cesarske čase, je ostal zakopan vse do leta 1987, ko je bil restavriran in postavljen na prvotno mesto.
Pri spomeniku sta ob lanskem odprtju razstave Park vojaške zgodovine in direktorat za vojne veterane in vojaško dediščino na ministrstvu za obrambo pripravila slovesnost. Že leta 2022 pa je muzej na pobudo Ivana Martelanca, svetovalca SAZU za raziskave kulturnega delovanja Slovencev po svetu, obnovil Čehovinov nagrobni spomenik na pokopališču v Badnu pri Dunaju. Po Čehovinu je od leta 2006 poimenovana tudi vojašnica Slovenske vojske v Postojni, kjer je sicer v letih 1822-1827 obiskoval ljudsko šolo.