Partizanska pot Alojza Sedmaka, ki je v petek praznoval okroglih 100 let
V petek je Alojz Sedmak iz Juršč praznoval okroglih 100 let. Rodil se je 13. septembra 1924 v družini z desetimi brati in sestrami. Oče je večkrat odšel v Ameriko s trebuhom za kruhom, nazadnje se je le vrnil domov.
JURŠČE > Alojz Sedmak jesen življenja preživlja v svoji rojstni hiši na Jurščah, kjer zanj vzorno skrbita obe hčerki. V vojni je veliko pretrpel, a o tem ne govori, saj je po naravi skromen in se v življenju ni nikoli hvalil z zaslugami, ki jih nedvomno ima. Danes obsoja krivice, pohlep in krajo, predvsem pa ga boli, kako nekateri v politične namene zlorabljajo in potvarjajo zgodovino NOB. Srečen je, ker živi v samostojni in svobodni Sloveniji.
Od 14. divizije do Istrskega odreda
Takoj ko se je vrnil iz italijanske vojske po njenem razpadu, je Alojz Sedmak odšel v partizane. Pridružil se je Šercerjevi brigadi na Mašunu, kjer je nadaljeval partizansko pot vse do osvoboditve leta 1945.
Šercerjeva brigada je z Mašuna odšla v Loško Dolino preko Ognjic in se utaborila nad Cerknico. Alojz je bil v enoti minercev, ko so minirali progo Rakek - Postojna. Z brigado je nadaljeval pot proti Velikim Laščam, kjer so januarja 1944 napadli nemške bunkerje. Iz cerkvenega zvonika so jih napadali z minometi, kar je povzročilo veliko mrtvih in ranjenih.
Od tam so nadaljevali pot v Suho Krajino, kjer so se združili s 14. divizijo, ki je potovala proti Štajerski. Alojzev drugi bataljon je marca šel v Brkine in se vključil v Istrski odred, kjer je ostal do konca vojne. V začetku februarja 1945 se je odred odpravil proti Ilirski Bistrici v smeri Šembije - Koritnice. Ko je bil na izvidnici, so ga Nemci presenetili, aretirali in odpeljali v Ilirsko Bistrico, kjer so ga ves mesec mučili in zasliševali. Po enem mesecu je prišel v celico nemški oficir, ki mu je prinesel kramp in lopato ter ga odpeljal na hrib nad Ilirsko Bistrico, kjer mu je ukazal, naj izkoplje jamo en meter široko in dva metra globoko. Ko je jamo izkopal, mu je oficir ukazal, naj se vanjo uleže. Takrat je bil prepričan, da ga bo ustrelil, a oficir mu je nato ukazal, naj koplje drugo jamo. Šele takrat je ugotovil, da koplje zaklonišča in ne svojega groba.
Pobeg iz reškega zapora
Iz Ilirske Bistrice so ga nato odpeljali v zapore v Reko. Vsako jutro so iz zapora odpeljali skupino jetnikov na streljanje. Čez nekaj dni so na kamion naložili tudi njega in ga odpeljali, a so kamion napadli partizani pri Sušaku. Jetniki so se razbežali, vendar so jih Nemci polovili in vrnili v zapor. Proti večeru istega dne sta dva civilista vdrla v klet zapora, podrla zid in rešila celo skupino jetnikov pred gotovo smrtjo.
Naslednji dan so Nemci že masovno zapuščali Reko, saj je vanjo prodrla 4. armada. Zvečer se je Alojz odpravil proti železniški postaji, da bi se odpeljal domov proti Ilirski Bistrici. Zamudil je vlak, zato se je proti domu odpravil peš. Srečal je skupino partizanov, ki ga je naložila na kamion in odpeljala v Ilirsko Bistrico na kmetijo Oblak. Naslednji dan je po skrivnih poteh prišel domov na Juršče. Doma je bil dva dni, nakar se je podal za svojim odredom, ki je bil že v Trstu. Junija so se morali umakniti iz Trsta in njegov odred je šel v Ilirsko Bistrico. Komandant ga je nato poslal v Ljubljano v glavni štab divizije. Tam so ga predlagali, da odide v oficirsko šolo v Beograd, ki jo je končal s činom podporočnika. Štiri leta je poučeval mlade vojake.
Leta 1949 se je demobiliziral in prevzel vodenje referata za NOV v Ilirski Bistrici. Kasneje je končal višjo šolo za obrambo v Beogradu in bil imenovan za vodjo oddelka za obrambo v Ilirski Bistrici, s tega delovnega mesta se je tudi upokojil.
