Pasji prijatelji za vedno
Na odprtem državnem prvenstvu reševalnih psov, ki je bilo v prvih aprilskih dneh na pivškem stadionu, sta postojnski in opatijski klub vodnikov reševalnih psov s pobratenjem okronala dolgoletno prijateljstvo.
PIVKA> Predsednica Kluba vodnikov reševalnih psov Postojna (KVRP) Majda Jesenko in predsednik Udruge potražnih pasa Hrvatske (UPPH) Zoran Laslavić sta podpisala listino o pobratenju ter z njo potrdila večletno prijateljstvo.
Z izmenjavo izkušenj ter druženjem na treningih in taborih bosta šla kluba do skupnega cilja - k promociji, sodelovanju in napredku pri delu z reševalnimi psi. To naj bi jih pripeljalo do še boljših rezultatov, tako na predstavitvah kot tudi na reševalnih akcijah, ko gre zares.
Kot sta povedala Nikola Turina in Jelena Šćulac iz UPPH, bodo v primerih, ko bo potrebna pomoči pri iskanju in reševanju, pošiljali člane svojih reševalnih ekip na pomoč sosednjemu klubu. Izmenjava podpisanih listin je tako nadgradila odlično sodelovanje dveh organizacij, ki so jih ustanovili srčni ljubitelji psov. Pobratenje sedaj simbolizira večno prijateljstvo. ''Sklenili smo ga za vedno ali pa vsaj dokler trajajo dobri odnosi med državama,'' so se še pošalili sosedje, ki so slovesno prisego v družbi svojih pasjih junakov proslavili kot pravo poroko, zato na njej ni manjkala niti torta.
Obe ekipi prostovoljcev se bosta odslej učili druga od druge ter nadaljevali z usposabljanjem vodnikov in šolanjem reševalnih psov za iskanje pogrešanih v ruševinah, naravi, pod plazovi in v jamah. V takih primerih namreč pomagajo gasilcem, gorski reševalni službi in policiji.
V postojnskem KVRP pravijo, da se treningi s psi delijo v disciplini poslušnosti in iskanja, ki pa se v praksi prepletata: ”Poslušnost psa reševalca je dokaj zahtevna, vendar nujna, saj mora biti pes obvladljiv v vseh situacijah. Iskanje pogrešanih je namreč proces, v katerem razvijemo pasje nagone in jih preusmerimo v našo korist oziroma naučimo psa, da išče izgubljene ljudi. Pri tem ne uporabljamo predmetov pogrešanega, saj se je pes med treningom naučil, da mora iskati človeški vonj.”
In če so to zahtevno delo nekoč opravljali izključno labradorci in zlati prinašalci, se zdaj med reševalnimi psi znajdejo tudi mešanci. ”Pomembno je, da je pes temperamenten, živahen, da se rad igra in se hitro uči, torej, da ga je zlahka mogoče motivirati za delo,” pravi Jesenkova. Njihovo šolanje praviloma traja približno tri leta, medtem ko lahko prvi izpit opravljajo že pri 18 mesecih. In koliko je vreden pes, ki rešuje človeška življenja? ”Reševalni pes, ki je samo enkrat našel ponesrečenca, je vreden prav toliko kot človeško življenje,” je prepričana Jesenkova.
LORI FERKO
