Pliskovica - vas, živahna kot ptica, po kateri je dobila ime
Če je še pred poldrugim desetletjem le malokdo vedel za Pliskovico, se ta obnovljena kamnita kraška vas, povsem odmaknjena od velikih središč in cest, danes lahko pohvali z izjemnim turističnim obiskom. “Turisti, ki poleti v poznih večernih urah iščejo prenočišče, kar ne morejo verjeti, da nimamo v Mladinskem hotelu niti ene proste postelje. Presenečeni so, da je na Krasu toliko obiskovalcev,” se zasmeje Tom Ločniškar.
“A kljub temu za vsakega najdemo prenočišče. Že nekaj skombiniramo,” urno pristavi Ivica Žerjal, duša Razvojnega društva Pliska, ki z roko v roki z mladinskim hotelom tlakuje pot vsestranskemu razvoju Pliskovice in Krasa nasploh.
Sedimo pred odprtim ognjiščem v jedilnici mladinskega hotela (MH) Pliskovica in skupaj s še dvema domačinoma - Jernejem Bortolatom, mladim kamnoseškim mojstrom, samoukom, ki je v enajstih letih, odkar se je začel ljubiteljsko ukvarjati z obdelavo kraškega kamna, prehodil dolgo in zavidanja vredno pot od preprostih replik do izdelkov umetniške vrednosti, in Silvo Kosmina, predstavnico starejše generacije Pliskovljanov -, čakamo dedka Mraza. Ja, tudi v Pliskovici se bo ustavil, da bi razveselil tamkajšnjo mladino.
“Naša vas šteje okrog 200 prebivalcev; precej je starejših, se razume, zadnja leta pa število otrok precej narašča. Kar tri družine jih imajo po tri,” navdušeno pove Ivica Žerjal. Iz vsake njene besede je čutiti veliko pripadnost domačemu kraju. Ni čudno, da je prav ona na čelu Razvojnega društva Pliska, pomislim. Na sredo mize nekdo postavi veliko škatlo, polno domačih keksov. Njihov mamljivi vonj, pomešan z vonjem pravkar skuhanega sadnega čaja, pričara pravo praznično vzdušje, ki ga še podkrepi čakanje na enega od treh dobrih mož. In besede kar same najdejo pot ...
Vas Pliskovica naj bi dobila ime po ptici pliski (pravijo ji tudi bela pastirica), ki jo je pogosto opaziti v bližini naselij in ob kraških kalih. Značilnost ptice pliske je pliskanje ali udarjanje z repom ob tla, kar ji daje zelo živahen značaj. Prav ta živahnost je bila verjetno povod, da so pastirji, ki naj bi s svojimi čredami drobnice prvi naselili prostor današnje vasi, najbolj živahne ovce in koze poimenovali Pliske. Tako naj bi ptice in ovce dale ime vasi, ki z nekaj več kot 100 hišnimi številkami in okoli 200 prebivalci sodi med večje vasi Komenskega krasa. Pliskovica je le slabih deset kilometrov oddaljena od morja. Leži ob cesti Dutovlje-Gorjansko na razglednem hrbtu nad suhim kraškim dolom, ki mu domačini pravijo Mlačna. Okoli vasi so prostrani vinogradi in ni skrivnost, da znajo Pliskovljani iz grozdja pridelati prvovrstno vino teran.
Vezni člen kraškega turizma
Prostor, kjer sedimo, je bil nekoč kuhinja Slamčeve domačije, izvem. Po obnovi je v njej svoj dom dobil mladinski hotel, ki je odprt vse leto. V stanovanjskem delu domačije so poleg kuhinje, jedilnice in pralnice uredili še pet sob s 16 posteljami. Dve sobi z 20 posteljami sta še v nekdanjem hlevu s skednjem, kjer je obiskovalcem na voljo tudi manjša dvorana. In prav tam so se na dan našega obiska že zbirali malčki iz Pliskovice in okoliških vasi, ki so v spremstvu staršev prišli pozdraviti dedka Mraza. “Otroci so skoraj več tukaj kot doma,” se zasmeje Tom Ločniškar. “Zanje skozi vse leto organiziramo številne ustvarjalne delavnice. Dobro so obiskane zlasti tiste v sklopu prireditev Poletje pr' Slamčevih,” pove.
“Pozimi je v hostlu resda nekoliko bolj mrtvo, čez leto pa je vedno polno obiskovalcev. Naši gostje niso le mladi na potovanjih; vrata hostla so odprta tudi pohodnikom in kolesarjem, pa tudi vsem raziskovalcem in iskalcem lepot Krasa, tako posameznikom kot skupinam. V hotelu je tudi turistična informacijska točka, v kateri dobijo obiskovalci vse potrebne informacije o turistični in gostinski ponudbi celotnega Krasa,” hiti naštevati Ločniškar, bodoči vodja MH. S februarjem bo na tem mestu nasledil dolgoletno vodjo hotela Tanjo Godnič, ki odhaja na svoje.
“Tanja bo nadaljevala delo našega dragega sodelavca Igorja Maherja, ki je zares veliko naredil za razvoj kraja. Močno se pozna, da ga več ni,” žalostno pove Ivica Žerjal. Čeprav Igor Maher ni bil domačin - v Sveto pri Komnu se je iz Ljubljane preselil pred leti, po prometni nesreči, ki ga je priklenila na invalidski voziček -, je bil kot biolog in raziskovalec povsem predan Krasu. “Najbrž ga ni Pliskovljana, z izjemo starejših prebivalcev, ki bi tako dobro poznal Kras, kot ga je Igor. Poznal je vsak bor, vsako stezo ...” se spominja Žerjalova. In prav Igorju Maherju gre veliko zaslug za to, da je Pliskovica danes prepoznavna in turistično zelo zanimiva destinacija Komenskega krasa, mladinski hotel v Pliskovici pa z vrsto dodatnih dejavnosti in prireditev, ki jih organizira, nekakšen vezni člen kraškega turizma.
Za vse je “kriva” šola
Dolga leta je bila Pliskovica kot speča Trnuljčica, ki je čakala na svojega princa, da jo obudi. In “princ” je leta 2001, ko se je začel nekakšen preporod vasi, res prišel ... “Pravzaprav je za vse 'kriva' stara pliskovška šola,” začne Žerjalova. “Jeseni leta 1988 je namreč šola zaprla svoja vrata in šolarji iz Pliskovice, Kosovelj in Velikega Dola, ki so do tedaj obiskovali že močno dotrajano stavbo, so začeli novo šolsko leto na centralni šoli v Dutovljah. Za življenje vasi je bil to hud udarec,” se spominja Žerjalova.
A v vsakem slabem je tudi nekaj dobrega, pravijo. Sežanska mladina je ravno v tistem času iskala možnost ureditve poceni prenočišč za mladino. Rodila se je ideja o mladinskem hotelu, ki bi ga uredili v stari šoli v Pliskovici. Občina Sežana je idejo prijavila na razpis za pridobitev evropskih sredstev programa Phare in uspela. A načrte jim je prekrižalo šolsko ministrstvo, ki je želelo v stari šoli urediti center šolskih in obšolskih dejavnosti. “Ker je bil denar za mladinski hotel že zagotovljen, je bilo treba prav na hitro najti nadomestno lokacijo,” pojasni Žerjalova.
Mladinski hotel so tako začeli urejati na Slamčevi domačiji, ki je bila razglašena za etnološki kulturni spomenik. Dela so hitro stekla in junija 2003 je mladinski hotel odprl svoja vrata. “Na srečo je imel domačin, lastnik domačije, posluh za naše projekte in se je kljub temu, da je imel veliko kupcev, ki so bili najbrž pripravljeni odšteti več, odločil, da domačijo proda občini,” razkrije Jernej Bortolato, ki kot kamnosek predano diha s krajem.
Sprostila se je energija
Obnova Slamčeve domačije je sprožila pravi plaz energije, ki se je sprostila v vasi. “Že od prvega dne, ko je hotel odprl svoja vrata, vas diha z njim. Moram reči, da je mladinski hotel srce vasi, motor dogajanja v našem kraju,” ponosno pove Žerjalova.
“Domačini smo pri projektu pomagali po svojih najboljših močeh, istočasno pa smo se začeli zanimati za preteklost vasi, za že pozabljene zanimivosti v okolici, se družiti, hoditi na pohode in izlete, načrtovati prihodnost kraja. Kmalu se je pokazalo, da bo treba za uresničitev vseh idej, ki so se porajale, ustanoviti lastno društvo. Želja je bila, da bi pokrivalo vse aktivnosti, usmerjene v trajnostni razvoj podeželja, predvsem v naravi prijazen turizem v povezavi z vinogradništvom, vinarstvom, ponudbo domačih pridelkov in izdelkov domače obrti. Tako smo decembra 2002 ustanovili Razvojno društvo Pliska,” pripoveduje Ivica Žerjal. Društvo je vasi dalo še dodaten zagon. Življenje v Pliskovici se je spremenilo. “Tudi pred tem smo bili Pliskovljani vedno složni; konec 60. let smo, denimo, sami zgradili vodovod, bili smo med prvimi na Krasu, ki smo postavili mrliško vežico, tudi trgovino smo zgradili sami, pa balinišče ... Skratka, vas je vedno živela složno; ko je bilo treba kaj narediti, smo vedno stopili skupaj, kar ni ravno najbolj značilno za Kraševce. Načrtovana obnova šole pa je zelo povezala vas in vaščane. Življenje v vasi se je spremenilo. Mi smo se spremenili. Postali smo še bolj složni, še bolj enotni. Danes vlada v vasi drugačno vzdušje; prijateljsko, bi lahko rekla. Pa še nekaj je: v vasi je danes bistveno več življenja. Na obisk prihajajo turisti; od vsepovsod pridejo v Pliskovico. Zlasti poleti se tod okoli potika veliko pohodnikov in kolesarjev,”je zadovoljna Žerjalova.
Da se je Pliskovica v zadnjem desetletju precej spremenila, ve povedati tudi Silva Kosmina, ki v tej kamniti vasici sredi Krasa živi že 76 let. “Zadovoljni smo, da je vas tako oživela. Tudi mi, starejši, se radi udeležujemo številnih dogodkov, ki jih pripravljajo 'ta mladi'. Hotel in društvo sta s svojimi aktivnostmi zelo popestrila dogajanje na vasi,” je zadovoljna Kosminova.
Zadovoljen pa je tudi Jernej Bortolato. “Več kot je obiskovalcev, več je prometa,” iskreno pove kamnosek, ki s svojo domačo obrtjo veliko pripeva k večji prepoznavnosti vasi. “V bistvu gre kar za obojestransko korist,” poudari.
Pliskovica, center Evrope
Če rečemo mladinski hotel Pliskovica ali Razvojno društvo Pliska je to pravzaprav eno in isto, saj eno brez drugega ne gre. “Vsak gost, ki pride k nam, želi doživeti Kras, in člani društva radi popeljejo ljudi po vasi, da jim razkažejo lepote kraja, jih povabijo v kleti na degustacijo vin ali pa se z njimi sprehodijo po učni poti,” pojasni Ločniškar.
Prav ureditev kraške učne poti je bila ena od prvih nalog društva. Pot je dolga šest kilometrov in vodi med dolgimi kamnitimi zidovi, mimo obdelanih vrtač in pastirskih hišk, čez kraško gmajno in ob pašnikih, kjer se še pase živina. Sprehajalci ob Pliskini poti spoznavajo, kako narava oblikuje podobo kraške krajine in kako jo pri tem dopolnjuje Kraševec, ko se trudi kamniti svet obdelati in na njem preživeti.
Učno pot, ki nosi ime po živahni ovčki Pliski - ta simbolizira pastirsko preteklost vasi -, so Pliskovljani uredili ob pomoči danskega pohodniškega združenja. “Na otvoritvi poti je gostja z Danske rekla, da je Pliskovica center Evrope. Njeno izjavo smo leto zatem potrdili še s postavitvijo latnika evropskega prijateljstva v središču vasi. Latnik je sestavljen iz 25 trt, ki simbolizirajo 25 držav, članic EU. Evropskega krsta kraških trt so se takrat, ob prvi obletnici vstopa Slovenije v EU, udeležili veleposlaniki oziroma predstavniki vseh 25 članic EU,” pove Žerjalova.
Da je bila ureditev kraške učne poti zadetek v polno, ni dvoma. “Pot je dala velik pečat ne samo Pliskovici, ampak celotnemu Komenskemu krasu. Pot je zelo obiskana, na leto se po njej sprehodi nekaj tisoč ljudi,” je zadovoljen Bortolato.
Društvo in hotel pa sta aktivna tudi na drugih področjih. “Oživili smo stare običaje, kot so sežiganje metel ali pohod po poti mlekaric, veliko sodelujemo tudi z zamejskimi društvi in si nasploh prizadevamo za povezovanje kraških društev in zavodov z obeh strani meje. Zavedamo se, da lahko združeni naredimo veliko več,” je prepričana Žerjalova.
Kdaj obnova šole?
Če se vse drugo sliši kot zgodba o uspehu, pa nikoli izpeljana obnova stare pliskovške šole pušča vaščanom grenak priokus. “Vas je skoraj v celoti obnovljena, le stavbi stare šole in župnišča nam delata sramoto. Že deset let čakamo na obnovo, a zaman. Občutek imamo, kot da nas država vleče za nos. Ministrstvo za šolstvo je že tedaj, ko smo mi tam želeli urediti mladinski hotel, sklenilo, da bi prostor raje namenilo za center šolskih in obšolskih dejavnosti. Nato so ugotovili, da je stavba za kaj takega premajhna. Občina je od koprske škofije odkupila še bližnje župnišče in oboje - šolo in župnišče - dala v brezplačen najem ministrstvu. Ki pa je več kot očitno zelo slab gospodar, saj se obe stavbi že podirata in sta nevarni za ljudi. Tam mimo namreč poteka Pliskina učna pot in prav bojimo se, da bo nekega dne komu kaj padlo na glavo,” je zaskrbljena Ivica Žerjal.
“Obnova stare šole je trenutno spet zelo vroča tema v vasi,” pojasni Bortolato. “Vaščani se veliko pogovarjamo o tem, tudi z županom. Ne moremo razumeti, da se zadeva že deset let ne premakne nikamor, da načrti kar stojijo ... Če smo iskreni, smo si veliko obetali od sodelovanja med hostlom in bodočim centrom obšolskih dejavnosti. Prepričani smo, da bi ta naveza dobro funkcionirala. Zdaj pa nimamo ne šole ne centra, niti kakšnega večnamenskega uporabnega prostora za vas. Še dobro, da imamo ta hostel, da se lahko poslužujemo teh prostorov tudi za druge namene,” še doda.
Mimo nas nenadoma švigne dedek Mraz, ki so ga mladi Pliskovljani že prav nestrpno pričakovali. Koliko veselja je ta dobri mož tega dne prinesel v Pliskovico, kamnito vasico sredi Krasa, ki se je s pomočjo svojih zagnanih in delovnih prebivalcev uspela v pičlem desetletju iz anonimnosti prebiti med prepoznavne kraje na slovenskem turističnem zemljevidu. Kjer je volja, je tudi pot, pravijo. In v Pliskovici strumno korakajo po svoji poti.
PETRA VIDRIH
