Po 40 letih počastili spomin na 34 padlih domačinov v Klivniku

KLIVNIK > Čeprav so domačini padlim v bitki pri Klivniku že leta 1986 na Sozah postavili spominsko obeležje, pa se je o klivniški bitki zadnjih 80 let zelo malo govorilo. “Pozabljeni borci” doslej tudi niso dobili ustreznega mesta v družbenem zgodovinskem spominu, je opomnil predsednik ilirskobistriškega društva za krajevno zgodovino in kulturo Ivan Simčič. “Naša odgovornost je bila in bo, da se spomin na tragično bitko ohranja,” je poudaril in spomnil na dogodke, ki so se v Klivniku odvijali 2. oktobra 1943.

Po novici o kapitulaciji Italije, ki je pomenila pomembno prelomnico v vojnem dogajanju, so se začele 10. septembra iz smeri Reke skozi Ilirsko Bistrico valiti množice vojakov, ki so se umikale proti Italiji, medtem ko so se v nasprotni smeri vračali številni osvobojeni interniranci iz italijanskih koncentracijskih taborišč. Med novo nastajajočimi partizanskimi enotami, ki so vznikale zaradi potrebe po razoroževanju odhajajoče italijanske vojske kot tudi zaradi obrambe pred prihajajočo nemško vojsko, so domačini ustanovili Snežniško oz. Brkinsko brigado.

“2. in 3. bataljon Brkinske brigade se je pred prihodom nemških enot v Brkine uspešno prek Šembij umaknil na Mašun. Drugačno usodo pa sta doživela 1. in 4. bataljon, ki sta šla na pot v noči na 2. oktober in sta nameravala prečkati železnico južno od Ilirske Bistrice. Nemci so borce napadli s štirih strani, jih stisnili v dolino pri mlinu Klivnik. Padlo je 34 borcev, med njimi tudi klivniški mlinar Jože Možina,” je strnil dogajanje.

Po pričevanjih preživelih borcev, ki so zbrana v knjigi Milana Gučka Počakaj do prihodnje pomladi (1953), in osebne izpovedi brigadnega zdravnika dr. Bogomirja Magajne, opisane v knjigi Odmev korakov (1959), je tragedijo v Klivniku zakrivila izdaja ruskega operativnega oficirja, ki je v Brkinski brigadi uril borce in se izdajal za iz nemške vojske pobeglega majorja Rdeče armade.