Poklon gasilski hrabrosti in godčevski tradiciji
Na jutrišnji slovesnosti ob ilirskobistriškem občinskem prazniku bo župan Emil Rojc podelil dve občinski plaketi. Prvo je občina namenila gasilcu Antonu Spetiču za požrtvovalnost in hrabrost ob gasilski intervenciji na vojaškem poligonu Bač, drugo pa družinskemu triu Volk Folk za ohranjanje godčevske in pevske tradicije na Bistriškem.
ILIRSKA BISTRICA > Anton Spetič je že od malega povezan z gasilstvom, saj sta bila gasilca tudi oče in brat. Kot pravi, ga pri tem najbolj žene želja pomagati ljudem v stiski. “Vsaka gasilska akcija ti po svoje ostane v spominu, najbolj pa so se me dotaknile intervencije ob hudih naravnih nesrečah, kot je bila toča na Pregarjah, ko je ljudem razbilo vse strehe, pa poplave na Baču in hud žled,” pripoveduje Spetič, že skoraj 40 let član Prostovoljnega gasilskega društva Knežak.
Zagotovo pa nikoli ne bo pozabil svoje zadnje gasilske intervencije pred dvema mesecema ob požaru na vojaškem poligonu Bač. Takrat so Spetiča in še enega gasilca zaradi močnega vetra zajeli ognjeni zublji. Spetič je utrpel težje opekline po vsem telesu, kljub temu pa sta ohranila trezno glavo in se pravočasno umaknila na varno. “Vsaka gasilska intervencija je tvegana, nikoli ne veš, kaj te čaka na terenu. Vendar pa to gotovo ni bila moja zadnja gasilska akcija,” je prepričan Spetič, ki trenutno še okreva po nesreči, a že komaj čaka, da bo spet oblekel gasilsko uniformo.
Družinska zasedba Volk Folk, ki jo sestavljajo oče Romeo Volk, sin Gregor in hči Nina, nadaljuje družinsko godčevsko in pevsko tradicijo domačega kraja in vasi iz okolice Ilirske Bistrice, še posebej Velike Bukovice, od koder izvira njihov rod.
V slovenskem glasbenem prostoru se uvrščajo med najboljše poustvarjalce slovenskega ljudskega izročila. Kot pojasnjuje Romeo Volk, želijo predvsem utrjevati zavest o ljudski glasbi svojega domačega okolja. Njihova glasba pa ni prepoznavna samo doma, temveč tudi v drugih slovenskih krajih in onkraj meja. Dokaz za to je priljubljenost viž in pesmi, ki so z njihove zgoščenke U prvega našle pot nazaj med pevce, godce in folklornike in še drugič ponarodele.
“Priljubljenost nam uspeva brez prilagajanja trenutni modi. Ljudske glasbe ne preoblačimo v 'world music', ne dodajamo ji elementov drugih zvrsti ali multikulturnih primesi, da bi jo naredili všečno študentom, izobražencem ali mestni publiki. Slovenskemu prostoru vračamo tisto zvočnost, ki se je do nedavna marsikomu zdela preveč običajna, nezanimiva, samoumevna,” pove Romeo Volk.
Izvirno ljudsko godčevstvo, ki temelji na družinski glasbeni zapuščini, ohranjajo s starimi, že davno pozabljenimi glasbili. Nina igra plonarco (diatonično dvovrstno harmoniko) in oprekelj, Gregor violino, boben in meh, Romeo kontrabas ter občasno okarina, lesene piščali in lončeni bas. S posebnim triglasnim načinom petja (naprej, čez, bas) pa trio ohranja tudi vez z izumirajočim starejšim načinom slovenskega petja.
Kljub številnim strokovnim priznanjem - med drugim so dobitniki Maroltove listine, ki je najvišje državno priznanje za folklorno dejavnost - ostajajo skromni in radi poudarijo, da igrajo predvsem sebi v veselje in za svojo dušo.
KATJA KIRN VODOPIVEC
