Pred stoletji sploh niso šteli ur

ILIRSKA BISTRICA > Turistično društvo Ilirska Bistrica je k razstavi ur pritegnilo 31 razstavljalcev med četrtim in osemdesetim letom, ki so na ogled postavili ure, ki so jih oblikovali sami ali so jih imeli doma.

Predsednica društva Milojka Primc je povedala, da so med razstavljalci tudi zbiratelji, ki imajo večje zbirke eksponatov. “In upam, da jih bodo morda kdaj želeli samostojno predstavitI javnosti,” je dejala Primčeva.

Za zdaj si obiskovalci lahko ogledajo stare in sodobnejše stenske ali samostoječe ure. Pa tudi nenavadne ure, sestavljene, denimo, iz brisačk, ali lesene ure z ročno vžganimi podobami, pa kamnite mojstrovine s Krasa.

Ob razstavi ur, ki jo je na začetku pospremilo petje zbora OŠ Dragotina Ketteja in igranje učencev bistriške glasbene šole, je seveda nujno pojasniti tudi razumevanje časa in nastanka njegovega merjenja.

Milojka Primc je pojasnila, da univerzalnega časa v antiki še niso poznali, merilo so bili posamezni dogodki. “Prelomna sprememba v razumevanju časa se pojavi v srednjeveških samostanih, kjer sta bila delo in molitev organizirana v strogih ciklih, a tu še ne moremo govoriti o svetovnem časovnem kontinuumu, ker se menihi niso ravnali po uri, pač pa po sončnem vzhodu in zahodu,” je razložila Primčeva.

Državni čas z uro kot enoto se je pojavil leta 1370 v Londonu. Kdaj je čas postal pomemben do te mere, da je ljudi začelo zanimati, koliko je ura, ni prav jasno. A so v 14. in 15. stoletju začeli po evropskih mestih na mestne hiše in cerkvene stolpe vgrajevati ure, ki so z zvonjenjem zaznamovale začetek in konec dneva. Izum urinega mehanizma v 14. stoletju povezujejo z vedno strožjo organizacijo produktivnosti v tekstilni manufakturi.

“Od tu naprej nas čas preganja,” je povedala Primčeva in dodala, da je zadnjih 200 let prineslo idejo o razvoju časa oziroma napredka: “Na stvari gledamo kot na pojave s svojo zgodovino, z začetkom, vrhom in koncem. Človek ima občutek za čas vgrajen v gene in se ga mora le priučiti.”

Sicer pa se je prva javna ura pojavila v Italiji leta 1309. Pred urami, kot jih poznamo danes, smo ljudje za merjenje in prikaz časa uporabljali preproste pripomočke, sonce ali pesek.

Prve prenosne ure so v 16. stoletju izumili v Angliji. Bile so zelo velike in okorne, zato so jih nosili okrog vratu. Imele so le urni kazalec, navijati jih je bilo treba dvakrat dnevno.

Prvo zapestno uro je leta 1868 zasnoval Patek Philippe. Do prve svetovne vojne so ure na zapestjih nosile izključno ženske, moški pa so imeli žepne ure. “Zapestne ure so se na moških rokah začele pojavljati na bojiščih iz povsem praktičnih razlogov, po končani vojni jih je veliko moških obdržalo kot spomin. Čeprav je bila nošnja ure na moškem zapestju nekaj neobičajnega, se je navada začela širiti. Tako je prva svetovna vojna po mnenju mnogih spodbudila industrijo zapestnih ur,” je še povedala Primčeva.

TINA M. VALENČIČ