Prostovoljno obnavljajo grad
“Predlogov je bilo že veliko, kako urbanistično urediti Senožeče, a ko jih je bilo treba tudi realizirati, ni bilo nikogar zraven,” komentira Jure Zelen iz Senožeč. Da bi ruševine starega gradu in dostopna pot ne propadali naprej, se je tam z nekaj vaščani lotil čiščenja. Ob gradu si želijo vzpostaviti razgledno točko. Podobnih akcij v Senožečah in okolici ne manjka. Predsednik krajevne skupnosti Edvin Škamperle jih izpostavlja še nekaj.
SENOŽEČE, DOLENJA VAS > “Ljudje, ki hodijo mimo naše hiše na Vremščico, nas večkrat vprašajo, kje so ruševine starega gradu in kako se do njih pride. Tudi zato se nas je nekaj vaščanov odločilo, da pot ter okolico in zidovje gradu očistimo in vzpostavimo razgledno točko. Saj ste opazili, mar ne, da od tam pogled seže vse do morja?” o zamisli za prostovoljno akcijo pove njen pobudnik Jure Zelen iz Senožeč.
Načrti v predalu - v akcijo prostovoljci
Doslej nedostopne ruševine gradu, ki se je že Janezu Vajkardu Valvazorju zdel tako pomemben, da ga je omenil v svoji slavni Vojvodini Kranjski, so po akciji vsaj štirih parov pridnih rok po več desetletjih spet vidne s celega Senožeškega podolja. “Razgledno točko bomo še do konca uredili, enako zidovje, ki je bilo zelo obraščeno z bršljanom. Precej dreves ob gradu je sicer že lani poškodoval žled, a mi smo jih z dovoljenjem gozdarjev požagali. Želimo pa si še utreti pot za gradom, proti oni strani hriba, in jo povezati z učno potjo, za katero skrbi šolski gozdarski krožek,” še pojasnjuje Zelen. Dodaja, da bo potrebnih še nekaj dni dela, a šele, ko ne bo več tako vroče. Predvsem pa, izpostavlja, bo treba možnost vzpona na stari grad tudi ustrezno ponuditi pohodnikom in obiskovalcem Senožeč in okolice. Zelen spomni še na nekaj propadajočih kapelic v vasi, ki bi jih bilo dobro obnoviti in turistično povezati še z drugimi znamenitostmi: nekdanjim hotelom Adria oziroma sanatorijem, mitnico, novim gradom, Jančarjevo hišo, vaškima vodnjakoma, kamnitim stebrom - smerokazom, ki nakazuje traso stare rimske ceste in še čim. Zelen, sicer sorodnik znamenitega vojaškega vodje organizacije Tigr Danila Zelena, spomni še na delavnico arhitektov pred nekaj leti, ki so pripravili projekt urbanistične ureditve Senožeč in vanj vključili tudi razgledišče pri starem gradu. V delavnici sta sodelovala arhitekta Živa Deu in Ljubo Lah ter ilustrator Damijan Stepančič, projekt je krajanom predstavil divaški arhitekt Stojan Lipolt. Ta akcijo Jureta Zelena ocenjuje: “Ne gre za čistilno akcijo, ki bi bila merljiva po površini očiščenega zemljišča, temveč za dejanje simbolne vrednosti, ki napeljuje k misli o dvigu zavesti o domačem kraju ter pomenu njegove zgodovine.” Županja Alenka Štrucl Dovgan, sicer doma iz Dolenje vasi, meni, da je zelo pohvalno, če domačini tudi sami urejajo svoj kraj in “ne čakajo samo na občinski denar”. Ob tem Lipolt dodaja: “Glede na aktualno materialno in duhovno stanje v naši družbi, prevlado osebnega interesa nad javnim ter ogromnimi potrebami po javnem denarju menim, da državne ustanove in občine takih dejanj ne zmorejo storiti. Kos so jim le ozaveščeni in motivirani posamezniki, čeprav nimajo denarja, ki pa je žal poleg znanja in volje nujno potreben za obnove.”
Prostovoljci drugače razumejo izročilo
Predsednik Krajevne skupnosti Senožeče Edvin Škamperle ob Juretu Zelenu, ki je zaslužen tudi za to, da je dvajset let prostovoljno in na svoje stroške kosil in čistil okolico vodnjaka “Pr' kali” v Senožečah, imenuje še druge prizadevne prostovoljce.
Med njimi tudi Jožeta Femca in Danila Tominca iz Dolenje vasi. “Dolenja vas je sicer manjša, vendar zelo prepoznavna vas s turškim stolpom in staro cerkvico na gričku. V vasi so štiri kapelice, ki so jih postavili naši predniki in jih kljub težkim časom ohranili v dobrem stanju. Pred 30 leti je za zidarska dela obnove poskrbel že pokojni Valentin Mahnič, ki je bil v vasi pravi vzor dobrodelnosti. Danes so tisti, ki jim je mar za kulturno dediščino in lep videz vasi, stopili skupaj in s prostovoljnim delom obnovili prvo izmed štirih kapelic ob začetku vasi,” pravi Škamperle.
Jože Femc pa pove, da sta s Tomincem kapelico pod dvema velikima kostanjema temeljito obnovila, saj je puščala streha, odpadal omet in v njeni okolici je bilo pravo smetišče. “Zdaj je vhod v vas veliko bolj estetski, kapelica pa bo še dolgo kljubovala času. Material za obnovo so nam podarili, dela na njej pa je bilo za dva tedna. Ko bo priložnost, bomo obnovili še ostale. Sicer pa smo pred par leti poskrbeli tudi za vaški vodnjak, ki je bil prevečkrat tarča onesnaževalcev in zaparkiran z avtomobili,” pojasnjuje prebivalec vasi tik ob prvi slovenski vetrni elektrarni.
Dediščina vs. krožišče z vrtičkom
Škamperle nadaljuje: “Še je akcij, ki uspevajo v naši skupnosti zgolj in samo zaradi ljudi, ki jim ni težko podariti svojega znanja in prostega časa za izboljšanje kvalitete življenja na vasi: taki so člani kulturnega društva Pepca Čehovin, Razvojnega društva Dolenja vas, ribiške družine, gasilcev, starši šolarjev in še marsikdo. Vsi ob raznih dogodkih in drugače prostovoljno pomagajo.”
In kaj v turističnem in lokalnem smislu take poteze pomenijo za Senožeče in druge kraje? “Treba je gojiti upanje, da takšna dejanja pomenijo uvod v drugačno razumevanje izročila. Ob tem se mi vsiljuje paralela med Divačo in Senožečami, ki so bile v 19. stoletju lokalno upravno središče ter pomemben tranzitni kraj. Izgradnja Južne železnice in avtoceste sta jih popolnoma osamila, danes pa s takšnimi dejanji, ki predstavijo njihovo kulturno in zgodovinsko izročilo, izboljšujejo svojo turistično-gospodarsko prepoznavnost in bivalno kulturo kraja. Sprašujem se, kaj bo v tem smislu ostalo Divači, ko bo zdrvel mimo še peti železniški koridor, saj dekorativni hortikulturni posegi, kot je novo krožišče, ne morejo nadomestiti avtentične dediščine,” sklene Lipolt.
LEA KALC FURLANIČ
