Rejnic je v Sloveniji premalo
Na območju Centra za socialno delo Postojna imajo le eno rejnico. Zato so otroci iz postojnske in pivške občine pri rejniških družinah po vsej Sloveniji. Biti rejnica, pomeni imeti veliko srce, veliko potrpljenja in odgovornosti.
POSTOJNA>V Sloveniji je 788 rejnic, pri katerih je v reji 1139 otrok. Med njimi je z območja postojnskega Centra za socialno delo, ki pokriva postojnsko in pivško občino, le ena rejnica, v reji pa je osem otrok.
Po podatkih pred nedavnim zaključene raziskave, ki jih je na petkovi novinarski konferenci predstavila direktorica CSD Postojna Patricija Može, so najpogostejši vzroki za namestitev otrok v rejništvo zanemarjanje, ogroženost in zapustitev otrok ter vzgojna nesposobnost, odvisnost in dolgotrajna bolezen staršev.
Rejništvo je za ljudi z velikim srcem
“Po ocenah se verjetno polovica otrok ne bo nikoli vrnila k staršem in bodo ostali v rejniških družinah, tretjina bo zopet v matičnih družinah v obdobju do petih let. Zato je nekaj skepse glede novega zakonskega predloga, da bi rejništvo omejili na tri leta, kajti praksa kaže drugače,” je povedala Možetova.
V naši državi deluje 61 centrov za socialno delo, med njimi so trije, na območju katerih nimajo niti ene rejniške družine. Povprečna starost rejnic je dobrih 52 let, njihova izobrazbena struktura pa je nizka, saj imata dve tretjini končano osnovno oziroma poklicno šolo.
Čeprav na prvi pogled pogoji za izvajanje rejniške dejavnosti niso zahtevni (stalno prebivališče v Sloveniji, poklicna ali strokovna izobrazba, polnoletnost in veselje za delo z otroci), je delo z otroci, ki morajo zapustiti matično družino le za rejnike, ki imajo veliko srce in še več potrpljenja.
Rejnice oziroma rejniki morajo pomagati rejencu pri prilagajanju na novo okolje, ga negovati, vzgajati, mu nuditi primerno nastanitev, hrano, obleko, obutev in šolske potrebščine, skrbeti, da ima rejenec pravilen odnos do učenja in dela, mu privzgojiti delovne navade ...
Premalo rejnic
Pri tem jim stojijo ob strani centri za socialno delo, ki spremljajo razvoj otroka, strokovne delavke centrov so za v nujnih primerih za rejnice dosegljive tudi izven delovnega časa, rejnice vključujejo v društva, skrbijo za njihovo izobraževanje, organizirajo srečanja, izvajajo napovedane in nenapovedane obiske.
Toda rejnic v Sloveniji primanjkuje, tako da imajo v Centrih za socialno delo, tudi postojnskem, nemalokrat velike težave, ko iščejo zavetje za svoje rejence.
Razlogov za to je več, pravi Manuela Kontelj Fajdiga: “Pred leti je bil sprejet zakon, po katerem so rejnice strokovne sodelavke centrov za socialno delo. To pomeni več izobraževanja, sodelovanja, nadzora. Ukvarjati se morajo z velikokrat nasilnimi starši in odvetniki, na roko jim ne gre niti slaba medijska podoba. Delo je zahtevnejše tudi zato, ker so otroci bolj vedenjsko problematični, hiperaktivni, bolj zanemarjeni.”
Da je to delo z ljudi z velikim srcem, potrjuje tudi podatek, da poklicna rejnica - v reji mora imeti tri otroke - prejme mesečno od 400 do 500 evrov nagrade. Za vse potrebe rejenca in svoje delo.
“Če se kdo odloči za rejništvo zaradi finančnih koristi, je bolje, da zaprosi za socialno pomoč, kajti moja nagrada za enega rejenca je 120 evrov,” pa je misel ene od rejnic (na njeno željo - zaradi varnosti otrok - imena ne objavljamo, o.p.), ki je bila na petkovem srečanju rejencev iz postojnske in pivške občine in njihovih rejnikov, ki ga je organiziral CSD. In ki je spregovorila o pretresljivih usodah otrok, ki jih je sprejela v svojo družino.
Pri petih letih prvi vlom
Za rejništvo pa se je odločila, ker je ob svojem delu, sedaj je v pokoju, srečala z otroci, ki so morali iz svojih družin. Ob svojih dveh otrocih ima v reji tudi dekle in sedemletnega fantka. “Ko sprejmeš rejenca pod svojo streho, se moraš zavedati, da je ravno tako tvoj otrok kot tvoj lastni. Delo z vsakim otrokom je različno, kajti vsak otrok je svet zase, odvisno je tudi od tega, iz kakšne družine prihaja. Deček, ki je moj četrti rejenec, je na primer rasel ob mami, ki mu niti enkrat ni prebrala pravljice, ga peljala na primer v živalski vrt, mu omogočila ogleda risanke. Za večerjo je dobil kos kruha z margarino in kozarec rdečega vina. Pri petih letih je zagrešil svoj prvi vlom in pri sedmih ima v kartoteki že 27 vlomov in tatvin. V šoli je ob njem moral sedeti varnostnik, da ga je obdržal na stolu.
Po šestih mesecih je otrok brez problemov ves dan v šoli. In po pol leta se je prvič zgodilo, da je pritekel iz šole, se me oklenil in rekel 'teta rad te imam'.
To je nagrada za moje delo, ko občutiš, da je otrok nekaj drugega, da ni več v strahu, kaj se bo zgodilo, da napreduje.”
STANA ZAVADLAV