Reka je glavna kraška aorta

SEŽANA> Pri podrobnem pregledu dna so jamski raziskovalci opazili od prej tam puščeno visečo vrv, kar je potrdilo sum, da so našli povezavo z bližnjo jamo, v kateri so prišli do tekoče vode v letu 2004. “Zgodovinski povzetek novega odkritja je: eno življenje za iskanje pihalnika (mesto na površju, kjer je zlasti po izdatnejšem deževju prepih), 20 let in nad 200 ekskurzij za iskanje pravega mesta, kjer se lahko nadaljuje s kopanjem, nekaj mesecev za prvih 150 metrov globine in dobra ura za zadnjih 150 metrov globine,” je strnil izkušnjo Stojan Sancin v predstavništvu združene ekipe društev Jamarsko društvo Danilo Remškar Ajdovščina (JDDR), Jamarsko društvo Sežana in Jamarski odsek Slovenskega planinskega društva Trst (JOSPD). “Iskali smo sicer novo pot do Reke, na koncu pa razširili poznavanje tega jamskega sistema, kar je tudi dosežek. Zavedati se namreč moramo, da je v Trstu delujočih kar 1000 jamarjev, ki delujejo v desetih društvih in kljub željam in naprezanjem 'rijejo' po Krasu že 40 let in še niso dosegli Reke,” je Sancin dodal težo na tehtnici odkritja.

Dali so roko

Pri mukotrpnem delu, ki ni primerno za klavstofobe, saj se neredko v ožini ne moreš niti obrniti, so ob vsaki primerni uri delale nekajčlanske ekipe, sestavljene iz treh jamarjev iz Trsta, šestih iz Ajdovščine in 12 iz Sežane. “Ob dejstvu, da so sežanski jamarji našli že mnogo jam na našem koncu v Trnovskem gozdu, je bil že čas, da jim uslugo vrnemo in da 'damo eno roko' tudi pri raziskavah na Krasu,” je vodilo pri partnerskem delu izpostavil predsednik ajdovskih jamarjev Bogomir Remškar.

Dežurni statistik projekta Jaka Jakofčič je pri delu v novi jami, ki je globoka 340 metrov in po razširitvah dolga okrog 580 metrov, skupaj naštel kar 254 akcij z 2343 urami dela pod zemljo. “Poznavanje podzemeljskega toka reke Reke je večstoletni sen krasoslovcev, vodarjev, jamarjev in še koga. Od leta 1841 je raziskovalcem Krasa uspelo priti že sedemkrat do same Reke. Tudi zaradi tega vemo, da v podzemlju Reka ne teče v enem koritu, temveč da je razdeljena na več pramenov, ki potekajo v širšem koridorju,” je najdbo komentiral dr. Andrej Mihevc iz Inštituta za raziskovanje Krasa ZRC SAZU.

Reka je vir pitne vode

“S tem se povezujejo praktični zaključni zlasti glede rabe prostora, saj zaradi nizkih samočistilnih sposobnosti, ki jo ima voda v podzemlju, obremenjujočih dejavnosti na površju ne bi smelo biti, obstoječe pa morajo biti pod nadzorom. Zavedati se moramo, da Reka ni v dobrem stanju, saj v podzemlju ni le množica vidne plastike in avtomobilskih gum celo deset kilometrov od ponorov, temveč v njej končajo vsi izpusti iz površja. In tudi na Krasu velja, da voda teče navzdol in na najnižji točki jo prestrezamo kot vir pitne vode,” je potrebo po nadaljevanju z raziskavami utemeljil Mihevc.

Sežanski jamarji imajo to nalogo za enega od osrednjih ciljev, saj so samo lani raziskovali v različni intenzivnosti kar 34 jam na območju sežansko-komenskega Krasa.

Kar nekaj jih je obetavnih, saj slutnjo o Reki nakazujejo prepihi. Kdaj bodo spet prišli do nje - kajti prej ali slej jim bo spet uspelo - pa si ne upa napovedati nihče.

BOGDAN MACAROL