S traktorjem v strmino pač ne gre

PREDJAMA > “Pri nas imamo zelo strma pobočja, ki jih ni mogoče pokositi drugače kot na roke. Zato smo tovrstnega načina dela navajeni,” pravi predsednik podeželskega društva Kašča Bernard Lampe. Glede odločitve za uvedbo novega poletnega praznika na Postojnskem s prikazom košnje po starem pa dodaja: “Veste, v Predjami nimamo samo gradu, od nekdaj imamo tudi zemljo, ki jo je bilo potrebno obdelovati, kar so naši predniki počeli z golimi rokami.”

V sodelovanju s Krajevno skupnostjo Bukovje so se prvič na pomen ljudskih šeg in delovnih navad spomnili lani, ko so travnik pred Predjamskim gradom pokosili brez pomoči traktorskih ali bencinskih kosilnic. Letos so obiskovalcem znova prikazali, kako so nekoč kosci in grabljice opravljali eno najzahtevnejših kmečkih opravil - košnjo, ki se je začela ob junijskem kresovanju in je trajala vse do avgusta.

Kljub temu, da je veljala za naporno kmečko opravilo, ki so ga nekoliko olajšale le dobro sklepane in redno brušene kose, je bilo iz senožeti slišati petje in vriskanje. Ko se je trava posušila v seno, so ga z vilami naložili na voz, potlačili in povezali, da se ni raztresel po poti do doma. Včasih je bila namreč vsaka bilka trave dragocena. Na voz so nato zlezli še utrujeni kosci in grabljice in se utrujeni, a zadovoljni odpeljali domov. LF

Košnja je vedno potekala v juniju in juliju, v največji poletni pripekiLori Ferko

Zaradi “tirmana” (mejnika), ki se je včasih čez noč premaknil za kak seženj, sta se pred košnjo nemalokdaj sporekla gospodarja sosednjih travnikovLori Ferko

Za kosci so grabljice razgreble travo in jo obračale, da se je krma hitreje sušila Lori Ferko

Dekleta so koscem v barigelcah (lesenih posodah) prinesle okrepčilo - jabolčnik ali vodo iz studencaLori Ferko