Se literarna Vilenica preveč odmika od Vilenice?
O literarnem festivalu Vilenica smo v zadnjem tednu v našem časniku pisali zelo veliko. Za konec smo dali besedo dvema domačima literatoma, ki z Vilenico živita od začetka - od leta 1986, kot poudarjata -, in enemu, ki je bil zraven tudi letos.
SEŽANA> “Bil sem na otvoritvi in v četrtek v Dutovljah, kjer smo predstavili knjigo o Žvabu. Na zaključek pa nisem mogel priti,” pravi Aleksander Peršolja, avtor projekta Vilenica, nosilec prvih petih Vilenic (literarnih branj od leta 1986), ki jih zdajšnje vodstvo Vilenice sploh ne priznava, in potem soustvarjalec kar 22 vileniških zgodb. “V teh letih smo napravili Vilenico, kot je danes, in še malo več, kajti Vlenica ni samo festival, je tudi srečanje založnikov in tudi prevajalska delavnica,” opozori. Prav s poudarjanjem prevajalskega dela sta Kraševcem s pomočjo drugih sodelavcev uspela dva tako pomembna podviga, kot je izid prevoda Kosovela v Cambridgu in New Yorku.
Na vprašanje, ali je bil razvoj Vilenice od literarnega branja do srednjeevropske literarna nagrade (v kar se je prelevila prav na njegovo pobudo, čeprav si zasluge za to zdaj večinoma lastijo drugi) in nato do festivala smiseln in korak naprej, Peršolja odgovarja: “Ne en korak; velik preskok je bil narejen v teh letih. V srednjeevropskem prostoru je Vilenica znana, odprle so se možnosti v svetu in svet je spoznal slovensko literaturo. Toda: hudičevo nerodni smo, saj bi morali najprej svetu pokazati najboljše, kar nam je uspelo doslej - če ostanem pri poeziji, bi morali to, kar nam smo uspeli s Kosovelom, narediti tudi s Strnišo in Zajcem.”
Denar (tudi Vilenice) vladar?
A kljub uspehom in zaslugam, ki jih Vilenica ima, ji Peršolja ne napoveduje svetle prihodnosti. Pa ne zaradi pomanjkanja denarja, kot radi tarnajo kulturniki, temveč prej zato, ker postaja zadnja leta denar pri njej preveč v ospredju. Zato vse več ljudi - ne samo domačinov, ki so od nje vse bolj odrinjeni, temveč tudi udeleženci, ki jo spremljajo vsa leta - v njej zaznava usihanje njene avtentičnosti. “Mi smo delali s srcem in iznajdljivostjo. Občina Sežana nam je prvič dala namenski denar za Vilenico leta 2002.” (Po podatkih Supervizorja je sežanska občina, ki ima pri financiranju vileniških dogodkov sicer le obrobno finančno vlogo, tedaj dodelila Vilenici 500 evrov, leta 2009 kar 15.000 evrov, enako leto kasneje, lani pa 12.000 evrov).
So torej boljše gmotne razmere Vilenici bolj škodile kot koristile? Se je res izrodila v tržnico oziroma v branjevstvo, kot ji je Prešolja očital v intervjuju za naš časnik pred petimi leti? “Tržnica je huda beseda, čeprav ni daleč od resnice. Dejstvo je, da smo mi delali z veseljem: mi, Lokavci, jamarji, ... vsi so nam šli na roko, dokler se ni zgodil udar v Društvu slovenskih pisateljev in je moral z Vilenice Iztok Osojnik in s tem v navezi tudi jaz. Takrat se je izkazalo, da je denar sveta vladar.”
Kot v himni: bolj častimo druge kot sebe
Jolka Milič, neutrudna prevajalka, ljubiteljica literature in spremljevalka številnih kulturnih dogodkov, neposredno ali posredno spremlja Vilenico vseh 32 let. Letošnje se fizično sicer ni udeležila - tudi zaradi nujnega dela z literaturo -, jo je pa spremljala s pomočjo medijev.
Nad levitvijo Vilenice v festival ni navdušena, ker jih je zadnja leta preveč in se boji, da se bo vileniški v tem preobilju utopil. Odločno pa se že vsa leta ne strinja s tem, da Slovenci ne morejo dobiti velike nagrade Vilenice. “To je naravnost absurdno, da ne rečem žaljivo. Le kateri tepec ali frustriranec na komandnem mestu v društvu tako izprijeno in sprevrženo razmišlja? Še razumem, da nas drugi lahko štejejo za manjvredne ali drugorazredne državljane, nepojmljivo pa mi je, da se tako rangiramo sami.”
Na vprašanje, ali je vileniško dogajanje za Kras dobro, pa odgovarja: “Za literata je literatura nekaj dobrega, drugače se z njo najbrž ne bi bavil. Tudi za bralce, domnevam, mora biti nekaj dobrega, saj so knjižnice zlasti zaradi njih. Kakšen shod ali šagro si lahko tudi oni privoščijo, če si že vsi drugi. Koliko in koga te veselice zlasti stanejo, pa je drugo vprašanje.”
Vilenica je za Kras pomembna
Precej drugačen odnos do Vlenice ima David Terčon, ki zadnja leta kot domačin (član kulturnega društva Vilenica) sodeluje pri izvedbi festivala. “Kraševci pri Vilenici smo soudeleženi,” poudari. “Smo del Združenja književnikov Primorske, ki vsako leto predlaga enega kraškega literata za udeleženca - letos je bil to Aldo Žerjal. Domačini - KD Vilenica - pripravljamo tudi četrtkov večer, ki je prepuščen nam. Vsebinsko seveda vodi Vilenico odbor. Smo pa v mešanem odboru Vilenice tudi trije iz KD Vilenica (poleg mene še Ladi Mljač in Milojka Širca) in vsako leto smo vprašani, naši predlogi pa večinoma upoštevani,” pojasnjuje in kot primer navede koncert domače skupine Tomaž Nedoh group, ki so ga predlagali prav člani KD Vilenica. “Če bi hoteli dodati še kaj, je to odvisno od nas, ni vse dirigirano iz Ljubljane,” doda Terčon.
O razvoju od branja do nagrade in festivala meni, da je bil to naraven tok dogodkov, da je Vilenica pač prerasla začetne okvire. In vsekakor je po njegovem mnenju vileniški festival za Kras večstransko koristen: “To je največji in najpomembnejši literarni festival v Sloveniji. Seli se tudi po Krasu, tu se zaradi njega ustvarijo prenočišča, prehrana, tu ostane tudi nekaj honorarjev,” sklene Terčon.
MARICA URŠIČ ZUPAN
