Seno za lipicance naj bo kraško
Kobilarna Lipica bo odslej seno za krmo lipicancev morala odkupovati le prek javnega naročila velike vrednosti, ne pa neposredno od lokalnih kmetov. Ministrstvo za kmetijstvo ji je namreč očitalo, da slednje pomeni drobitev naročila, kar ni v skladu z zakonodajo javnih zavodov. S senom neznanega izvora, ki bi ga tako prek večjega dobavitelja utegnili dobiti v Lipico, lipicanci tvegajo bolezni, kraška krajina pa zaraščenost.
LIPICA > “Nabava sena v javnem zavodu Kobilarna Lipica ne more biti izjema in v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja,” vztrajajo na ministrstvu za kmetijstvo. In od Kobilarne Lipica zahtevajo, da celotno letno količino sena za krmo svojih konj, to je 900 ton, odkupi na letnem javnem razpisu, ne pa po delih. Kar je sicer v Lipici že več kot 400-letna tradicija, saj so ga odkupovali od lokalnih kmetov.
Lipicanca je izoblikovalo tudi kraško seno
Vendar ne gre zgolj za stoletno prakso in za pomembno dejstvo, da s košnjo kraških pašnikov za potrebe Lipice ohranjajo lokalno gospodarstvo in kulturno kraško krajino, ki bi se v nasprotnem primeru zarasla, temveč še za nevarnost bolezni lipicancev.
Strokovni vodja Kobilarne Lipica Marjan Rus zato poudarja, da bi z odkupom letne količine sena od zgolj enega ponudnika Kobilarna tvegala kupiti seno neznanega izvora in s tem nepredvidljive kakovosti. “Upoštevati je namreč potrebno botanične in druge značilnosti sena. Lipicanska pasma konj se je izoblikovala v tako, kot je, tudi zaradi razmer, v katerih živi in se hrani. Seno, pridelano v drugačnih klimatsko-pedoloških razmerah, kot so v okolici Lipice, vsekakor predstavlja večje tveganje za morebitne zajedalce in druge nadloge, ki ogrožajo zdravje lipicancev. Ter se razlikuje od trave, ki jo konji pasejo na naših pašnikih, kar za njihovo prehranjevanje ni primerno,” pojasnjuje Rus.
Manjše količine sena lažje nadzirajo
A na ministrstvu vztrajajo. “Kobilarna Lipica ima v rokah vse pristojnosti in odgovornosti, da skrbno pretehta in pripravi pogoje razpisne dokumentacije, s katerimi mora doseči najvišjo kvaliteto blaga ali storitev za najnižjo ceno. Pri tem mora posebno pozornost nameniti tudi sledljivosti in varnosti nabavljene krme,” odgovarjajo na ministrstvu.
Ob tem v. d. direktorja Kobilarne Boštjan Bizjak opozarja, da je bilo ustrezne pogoje v razpis težko vnesti, saj se na osnovi zakonodaje o lokaciji izvora krme (hrane) ne sme govoriti. “Lahko zapišemo le, da želimo, da seno izvira s travnikov z apnenčasto podlago, da ne sme vsebovati robide in drugo, vendar si s tem ne bomo zagotovili ustrezne kvalitete,” je prepričan Bizjak.
Rus pa opozarja na pomembna dejstva: “Kmetje nam seno dobavljajo neposredno in v manjših količinah. Pred prevzemom tako lažje opravimo organoleptični pregled, bale ustrezno označimo, da je ob krmljenju znan njihov izvor, na ta način pravočasno zaznamo neprimerno seno in ga zavrnemo. Posrednik nabave sena nam tako učinkovitega nadzora ne bo mogel zagotoviti.” In dodaja, da Kobilarna nima niti dovolj velikih senikov, kamor bi skladiščila letno količino sena.
Približno 40 kraških kmetov, ki že desetletja dobavlja seno Lipici, se seveda pritožuje nad zahtevami ministrstva. “Že lani mi je sena ostajalo, saj so ga v Lipici na svojih pašnikih pokosili več, kot sicer, zato sem jim ga manj dobavil. Sedaj pa res ne vemo, kam naj ga shranimo in kako bomo z njim gospodarili naprej,” pove Mirko Martinčič iz Gorič.
Ob tem opozarja, da je poraščenost Krasa res v nevarnosti. Nadeja se, tako kot vodstvo Lipice, da se bo na javno naročilo javil kakšen od velikih slovenskih posrednikov, prek katerega bodo kraški kmetje lahko prodali svoje seno. Najslabši scenarij, zaradi katerega bi bila sledljivost izvora sena nemogoča, je seno iz tujine, opozarja Rus. V Lipici za prehranjevanje 350 konj letno potrebujejo 900 ton sena, ki jih stane približno 110.000 evrov, tretjino ga pokosijo sami.
LEA KALC FURLANIČ
