Šest desetletij Tumove koče na Slavniku
Zgraditi kočo na vrhu Slavnika se je zdelo pred 60 leti misija nemogoče. Odločnost, vztrajnost, pa tudi nekaj poguma je bilo potrebnega, da so se tedanji koprski planinci odločili postaviti kočo na vrhu istrskega bisera. Tako se je podoba Slavnika za vedno spremenila.
SLAVNIK > Ni naključje, da so se tedanji člani Planinskega društva Koper na ustanovnem občnem zboru že leta 1949 odločili, da bi na vrhu zadnjega severnega tisočaka Čičarije zgradili planinsko kočo. S Slavnika seže pogled vse od Kamniških Alp pa do Snežnika. Ob sončnem vremenu se kot na dlani odpre Čičarija. Sončni zahodi, ki tonejo v morje, so prav s Slavnika posebno doživetje.
Z gradnjo koče so začeli leta 1955 in že naslednje leto, konec junija, v kletnih prostorih odprli začasno oskrbovano planinsko postojanko. V tem času so jim na pomoč priskočili tudi gozdarji, ki so uredili cesto, po kateri so lahko dovažali material in potrebno opremo. Ta cesta je še danes glavna prometna žila, po kateri oskrbujejo kočo. Z gradbenimi deli so končali leta1957 in jo tako 7. julija svečano odprli.
Kočo so poimenovali po dr. Henriku Tumi (1858-1935), znanem slovenskem alpinistu, planinskem ideologu, naravovarstveniku in narodnem buditelju, ki je poleg odvetniškega dela svoj čas posvečal tudi pisanju o planinstvu in alpinizmu.
Prvih 30 let
Koča je po odprtju polno zaživela, a večina je vedela, da ji ostre vremenske razmere ne bodo prizanašale. In če je bila sicer dobro oskrbovana, je bilo manj narejenega pri rednem vzdrževanju in obnavljanju. Prvi in tudi bolj resni predlogi za njeno obnovo so se pojavili v 90. letih prejšnjega stoletja. Tedanje vodstvo - sedaj že Obalnega planinskega društva Koper - so izdelali dolgoročni načrt obnove koče. Vzporedno s tem se je začelo tudi aktivno zbiranje denarja za obnovo.
Po 30 letih so tako najprej zamenjali dotrajane naprave in opremo. Najprej v kuhinji in kopalnici, nato še v drugih prostorih koče. V tem času je padla tudi odločitev o prizidku. Koča je postala pretesna za vse planince, ki so iz mesta prišli po svež zrak. Nov prizidek je tako prinesel ločene sanitarije, pa večji predprostor. Takrat so tudi obnovili kovinsko strešno konstrukcijo. Počasi je morju najbližja planinska postojanka dobivala novo podobo.
Gospodarjenje s kočo
Tudi v novem tisočletju je koča počasi dobivala sveže “odtenke”. Moči so združili tako člani društva kot tudi oskrbniki in gospodarji koče. Teh je bilo v zadnjih 60 letih kar nekaj. Zadnji med njimi je Rajko Čerin, ki je gospodar koče že deset let. V tem času je koča doživela veliko sprememb. Zamenjali so notranji leseni opaž, postopoma popravljali omet, streha je zamakala na številnih koncih in tako so jo vsako leto deloma popravljali. Prav letos pridne roke članov društva barvajo streho in ji tako dajejo dodatno zaščito ter podaljšujejo življenjsko dobo.
A to ni vse. Čerin kot gospodar skrbi, da koča nima le lepše podobe, pač pa da je tudi okolju prijazna. Najbolj pomembna pridobitev v tem času je mala komunalna čistilna naprava. V društvu so se odločili in tako vgradili eno boljših naprav, ki deluje zanesljivo. Vsa gradbena dela so opravili prostovoljno pod nadzorom strokovnjakov. Celoten strošek naložbe v znesku 7000 evrov je društvo namenilo iz lastnega denarja.
Izzivi gospodarja koče
Največja težava, s katero se sedanji gospodar Rajko Čerin sooča je, kako staro hišo obdržati na takšni ravni, kot je. Denarja je vedno premalo, potreb pa veliko. Število pohodnikov, ki obiščejo Slavnik, se iz leta v leto povečuje. Tako jih je bilo leta 2015 približno 5000, lani se je številka povzpela na 7600. Številke, ki kočo obremenjujejo, a ji hkrati dajejo nov zagon.
V želji, da bi ponudba ostala na najvišji ravni, so posodobili tudi kuhinjske prostore in z nekaj prijemi dobili dodaten prostor za shranjevanje. V obnovljeni jedilnici je 70 sedežev, tu najdemo tudi otroški kotiček. Koča ima dve sobi, ki sta deloma obnovljeni, z 20 skupnimi ležišči.
Gospodarjenje s kočo in okolico prinaša številne izzive. Tako se je Čerin skupaj s člani društva lotil tudi urejanja okolice. Vrh Slavnika je prav zaradi števila pohodnikov zelo obremenjen in tako podvržen eroziji. Proti vrhu se sedaj povzpnemo po urejeni poti, ki preprečuje dodatne poškodbe tako vrha kot pobočja, ki sta naravna spomenika. Od lani je Tumova koča na seznamu koč, ki imajo defibrilator.
Najprestižnejša certifikata, ki ju je koča dobila v zadnjih desetletjih, pa sta zagotovo certifikata okolju in družinam prijazna koča. Kot pohvala za delo vsem, ki so kočo začeli graditi, pa tudi tistim, ki zdaj z njo odgovorno upravljajo.
Želja za prihodnost je veliko. V rokavu vsakokratnih gospodarjev so bile v ospredju vedno težnje, da bi kočo razširili, posodobili, jo naredili planincem še bolj prijazno in dostopno. Prav zaradi pridnih rok članov društva, ki nesebično dajejo in vlagajo svoj čas v izboljšanje Tumove koče, ta živi, kljubuje času in sprejema slehernega pohodnika, ki se povzpne tja gor po razgled.
SABINA FRANCEK IVOVIĆ
