Silvijo Godina iz Podgrada že stokrat daroval kri

ILIRSKA BISTRICA> Ko je Nadja Baša, predsednica bistriškega OZ Rdečega križa, izročila Silviju Godini simbolično darilo, je povedala staro resnico, da krvodajalci s svojim humanim dejanjem dajejo del sebe. Eden takšnih ljudi, pred katerimi se je treba odkriti, je tudi 65-letni Silvijo Godina, upokojenec podjetja Plama iz Podgrada. Ko je prejemal darilo v Knjižnici Makse Samsa, je dejal, da mu je nerodno biti v središču pozornosti, zato “ker sem tak človek, ki rad pomagam ljudem. Trdim, da to ni nobeno posebno odrekanje, ampak je nekaj takega, kar človeku pride v kri. Rad bi še naprej pomagal, vendar so rekli, da bo treba zaradi let nehati, upam pa, da bom dal kri vsaj še petkrat, če bo le zdravje dovolilo”.

Prvič premlad

Na obvezno vprašanje, kdaj je dal kri prvič, se je Silvijo pošalil: “Prvič sem daroval kri dvakrat. Najprej sem jo hotel darovati leta 1963 kot dijak pomorske šole v Portorožu in ker nisem še imel 18 let, mi je niso vzeli. Tedaj je bil potres v Skopju in je šla na krvodajalsko akcijo cela delavnica. Zares prvič pa sem jo dal šele leta 1976 in tako se je začelo do stotega darovanja.” Silvijo je, tako kot njegovi kolegi iz Podgrada in okoliških krajev, največkrat daroval kri v Izoli. “Nikjer ne čakam rad v vrsti, edino na krvodajalski akciji sem je vesel, saj vem, da nas je še veliko krvodajalcev,” pove. Zanimivo je, da so ravno v njegovih krajih doma krvodajalci rekorderji iz ilirskobistriške občine.

Kmalu štiri s stotico

Med njimi dva s stotico. Jadran Boštjančič, ki je dal kri že kar 127-krat in Boris Barba s 117-kratnim darovanjem krvi. Kot je povedala Jožica Vidmar, sekretarka bistriškega OZ RKS, bo v kratkem to mejo presegel še četrti krvodajalec. Silvijo pravi, da je bila nekdanja Plama, za razliko od mnogih podjetij, ki so krvodajalstvo celo zavirala, zelo naklonjena krvodajalstvu in ga s svojim odnosom do ljudi tudi spodbujala. “Mi smo imeli celo na vsakih pet darovanih krvi en dan izrednega dopusta,” pravi Silvijo in doda, da se je to dogajalo do leta 1991, potem pa? “Pred leti sem imel z enim od svojih direktorjev oster dialog, ker je obljubil, da se bo zavzel za krvodajalce, potem pa iz tega ni bilo nič. Kdo pa bo dajal kri, če mladih ne bo več in če ne bodo za krvodajalski dan dobili plačan prost dan, sem ga vprašal. Tak odnos me boli.”

Kakorkoli že, krvodajalski rekorder Silvijo Godina je v to humano početje pritegnil tudi ženo in enega od sinov, dokler jima zdravje ni preprečilo odvzema krvi. Na koncu pogovora pa je kljub vsem ostal optimist: “Hvala bogu, da je kljub vsemu čedalje več mladih med krvodajalci in se ni bati za bodočnost krvodajalstva.”

TOMO ŠAJN