Sita iz konjske žime
V Kraški hiši v Lipici bo do sobote na ogled zanimiva etnološka razstava, ki prikazuje, za kaj vse so nekoč znali uporabiti ostanke, ki jih danes mečemo v smeti. Navadna konjska žima je eno slovenskih vasi celo povzdignila v center sitarske obrti v Evropi.
LIPICA> Razstava prikazuje tkanje sit iz konjske žime, ki je bilo od 16. stoletja pa vse do sredine 20. stoletja razširjeno v vasi Stražišče med Kranjem in Škofjo Loko. To je bil največji sitarski center v Evropi, ugotavljajo v Gorenjskem muzeju, ki je skupaj s Kobilarno Lipica pripravil razstavo. Sita so gospodinje uporabljale za sejanje moke, pivovarji za precejanje, kuharji pa pri pripravi paštet in marmelad.
“Leta 1599 je že bil ustanovljen ceh. Sitarji so izdelovali samo platna iz konjske žime, medtem ko so bili leseni obodi stvar Ribničanov,” pove Tatjana Dolžan Eržen iz Gorenjskega muzeja.
Glavnino sit so kupcem poslali po pošti, za to so imeli dodelan sistem oznak. V 18. stoletju so na primer sita “fasson” izdelovali od številke ena do 40. Številka ena je pomenila samo eno sito, številka 12 pa 12 sit, zloženih eno v drugo. Delo sitarjev je bilo trdo, tkali so moški, medtem ko so žimo pripravljale ženske z otroki.
Glavnino zaslužka so večkrat obdržali posredniki in trgovci. Znan je podatek, da je leta 1844 za različne trgovce tkalo 500 sitarjev s svojimi družinami.
Njihova sita so bila cenjena po vsej Evropi, izpodrinila so jih šele strojno tkana kovinska sita. Še danes pa je neznanka, od kod izvira 70 poznanih karo vzorcev stražiških sit. “V evropskem ljudskem tkanju ni takih vzorcev, edini karo, ki ga poznamo, je keltski, škotski karo,” pove Dolžan Erženova.
TČ